In išče dom, tokrat pravega. Daj, vzreditelj… reci mi hvala in začni prodajat svoje šarplanince pravim. Jaz je ne bom prodajala, nasprotno - kar nekaj stroškov bom imela, preden jo bom sestavila, pa mi vseeno še na kraj pameti ne pade, da bi jo dala prvemu, ki ga bo mimo prineslo. Se pa ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako zelo vesela klica uradnega veterinarja, če sploh kdaj… kot danes, ko so mi sporočili, da so Zofi odvzeli. Sem še na drugi strani žice sprožila nekaj smeha s svojo reakcijo, hehe. Sicer grožnje njenih dosedanjih lastnikov niso tako zelo smešne in razveseljujoče, ampak sem pa ugotovila, da se mi sproži poseben mehanizem, ko jih slišim: v hipu sem lahko še bolj nora kot tisti, ki grozi. Učinka torej ni, oziroma reče se mu: kontra učinek. Nima smisla, res. Meni grozit, ker ne bo zato nič drugače.
Sem pa pomislila danes, ko sem se vsa srečna soočala z dejstvom, da sem postala začasni skrbnik ogromne šarplaninke, ki hodi le po treh tacah, ki je nadvse ljubosumna in čuva vse, za kar presodi, da je njeno; koliko skrbi in kako malo veselja povzročam pravzaprav vsem mojim. Forumovcem, pa prijateljem, pa tistim, ki spremljajo zavetišče, pa onim, ki delajo z mano… ker se kar naprej nekaj jezim, mi nekaj ni prav, me ves čas skrbi za koga ali kaj. No… upam, da imate vsaj kdaj kakšno veselje, ne le praznih denarnic, pa nobene možnosti za namestit ali posvojit koga od njih, pa slabo vest, ker ne zmorete narediti še česa. Sem vesela, da ste. Vsi, ki sprehajate, mislite na nas, prispevate po svojih močeh k temu, da bo enkrat manj skrbi in več veselja z njimi.
Evtanazirali smo danes. Dva mladiča, aids pozitivna. Srce je komaj ostalo celo, če sploh je. Samo 50 jih je še torej. Naučila sem se, kako jih obdržati v tolikšnem številu brez izbruhov katere od nalezljivih bolezni, stanje vseh preostalih je super. Nekaj manj kot tretjina je že s/k, prihodnji teden bo še velika večina ostalih. Posvojitelji?

… štela sem mačke pravkar. 52 jih je. Vsak dan bolj zdrave, razigrane, predvsem pa rastejo. Danes smo sterilizirali 4 breje samice, kar pomeni, da je nove mladiče za pričakovat že čez nekaj tednov. Posvojiteljev ni. So na morju, ali pa v gorah, ali pa že kje, ali pa jih sploh ni. Vsak dan dobim kak klic celo iz Koroške in Prekmurja, naj pomagam. Da je tam še huje, pravijo sogovorniki… meni pa že na našem območju voda v grlo teče. Kaj naj sploh naredim? Mačka imam v ambulanti, tam lahko ostane še nekaj dni. Ima to smolo, da je zdrav in preveč prijazen, star pol leta in črn. Nimam ga več kam dat. Kaj je to, narobe svet ali kaj? Zdrav in mlad in prijazen, pa je ravno to smola?
Če želim urediti situacijo, je menda jasno, da mi ostaja le evtanazija za vse, ki prihajajo. Kakšen krut svet, ki ne pusti živeti tistim, ki nikomur niso nič storili.

Moon je nazaj in moj kup pitbull mixov je spet večji, ne manjši. Logično. Preveč se je veselila življenja, v silnem navdušenju zgrizla cel kup knjig in se lotila še računalnika. Zdaj deli pesjak s Čipsom, ki je ravno tako odveč vsem, razen meni. Ko sem lastnici povedala, da povratniki nimajo dosti možnosti, je rekla, da je pri ljudeh podobno… oh, ne meni razlagat, kako je pri ljudeh. Sem doživela marsikaj, diham pa še vedno. Za razliko od mnogih posvojenih in vrnjenih, ki nove priložnosti ne dobijo.

Nauk?

… posebno novega za napisat. Razen tega, da ne bom dajala nazaj psov, sprejetih v zavetišče, neprimernim lastnikom. Ne bom, pa je. Al kaj? A kaj ni prav mogoče?
V bistvu sem “odkrila” en res hud komad, to je vse za danes :)).

Sproščujoč dopust privoščim vsem dopustnikom; in če srečate koga pomoči vrednega, pomagajte. Da vam ne bo dolgčas slučajno.