Godlja. Fani, si jo ti skuhala, da nimam časa za žalostna bit? Skuhala sem si kavo ravnokar in v njej se je znašel briket. Še to ne gre tako, kot si zamislim.
Zadnji odvzem je bil čustveno tako naporen, kot malokateri do sedaj. Nobene akcije nisem bila sposobna. Hodila sem gor in dol po “dvorišču”, se malo držala za glavo, na jok mi je šlo in nikakor se nisem mogla lotit dela. Sploh nisem vedela, kje naj začnem. Malo sem pošiljala Ado gor in dol, hotela nagobčnik, pa vrvico, pa spet nekaj drugega; samo zato, da nisem naredila nič. Pravzaprav mi je prišlo nadvse prav, da so se mimo pripeljali sorodniki in se celo ustavili… da sem se lahko malo stresla. Pa neumnosti spraševala. A ja, psica je imela mladiče letos. In kje so? Ja, pobili smo jih vendar! Cccc… kaj pa sprašujem neumnosti, prav mi je. In kaj vtikam nos tja, kamor ga ne bi rabila… kar naprej, že celo življenje. Potem, ko sem se stresla nad sokrivimi, sem klicala uradne veterinarje. Sem hotela dovoljenje, da odpeljem vse tri pse na evtanazijo takoj. Eno s tumorji na seskih. Si predstavljam, kako je bilo preživet nekaj let na kratki ketni, ob kruhu, ječmenu in vodi (ja kaj je, to so vedno dobili, včasih tudi polento, za to smo skrbeli!) in z mastitisi, ko so ji jemali mladiče in jih pobijali. A kako? Nočete vedet… Drugo, s tumorji na seskih in tumorjem v ustni votlini (me je vprašala, ko sem klicala za dovoljenje za evtanazijo… a tista psička v uti še živi?); prva plašna, druga čisto ubita. Tretjega, starega in bolnega (kako si, mišek, sploh zdržal toliko časa??) in jeznega na cel svet… in seveda, bil je še četrti, ki pa je izginil. Kam neki, a? Z bulami po celem telesu, brez dlake in v ranah? Star in bolan? Upam, da je bil konec hiter, če je bilo že življenje predolgo. Klicala sem torej in prosila za možnost spremembe odločbe. Kakšnih 30 dni… to je preveč, sem si mislila. Ko smo se odpeljali od tam, sem klicala Vladko. Jasno, koga pa. Vladka, tumor tu in tumor tam, pa stanje tako in tako. A ne, da se da? Nekaj, karkoli? Saj jih smem humano uspavat , sem sama prosila za to, ampak a ne, da se da? Zdaj pa imam. Zadrgnjen želodec, ker ne vem, kakšen bo hemogram jutri. Kljub temu, da smo z avtoceste sneli povoženega psa, pa da imam hudo bolno malo žival, za katero se še vedno ne morem odločit, a je bokser al je buldog. Pa mačko z avtoceste imam tudi hudo bolno in za njo me tudi stiska, ker gremo test delat jutri. Pa še eno slepo mačkico imam, ki kliče na pomoč in ji nič ni jasno. Kar naprej. Pa psičko s sedmimi malimi, od katerih ima Bižka drisko in sem jo danes še pustila pri njenih, jutri je pa ne bom več, če ne bo bolje. Ampak želodec me pa že zdaj boli. Pa psa s tumorjem v ušesu imam tudi in s čipom, s katerim si ne morem pomagat, njemu pa tudi ne, ker nekdo ni vpisal lastnikovih podatkov.
Vrnila sem Malinovca lastniku in si enkrat za spremembo mislila, da sem naredila nekaj zares dobrega. Ostala sem brez Fani in spremila Pici v Bruselj. Piciko mojo, najbolj pridno mačko na celem svetu :)). FŽ, me je zdelalo bolj, kot sem si mislila, da me bo, ampak pridem še :)). Ni potrebe, da bi vas preveč pogrešala. Oddala sem Flipa v prave roke. Pa Bajsa se je preselila v hišo. Prišla je trkat na okno, pa sem ji rekla, naj gre raje lulat in da naj neha težit. Je bilo nekaj minut tišine, potem pa so se odprla najprej vhodna vrata in čez nekaj sekund še druga. Kmalu bi me kap, Pepsi in Juna pa tudi. Bajsa se sploh ni ozirala na to, vdrla je v hišo z nasmehom do ušes in si mislila… madona, če je tebi težko odpret vrata, jih meni ni :)). In je tu. Vedno dobre volje in pripravljena mačke spravljat ob živce. Vse ji je prav, z vsemi se razume (tudi če se drugi nočejo razumeti z njo :))); in očitno je nihče ne pogreša. Ne morem verjet, jaz jo bom, ko bo dobila dom. Saj ga bo?
Niti kave si ne morem skuhat, ne da bi edini buden maček podil po kuhinji edini briket, ki ni pod kontrolo (beri v sodu) in ki se nenadoma znajde v moji ravnokar skuhani kavi. Ne morem, da ne bi opozarjala ljudi, ki so mi sicer pri srcu, da nisem vsemogočna, da so mi nekatere stvari pretežke in da nočem slišat, kako bo vse ok (ker ne bo, ker ne more biti vse ok). Kaj mi je? EMŠO, pa ne zmorem več toliko? Izkušnje, pa ne zmorem več toliko? Kaj drugega, pa ne zmorem več toliko?
T., še dobro, da sem te uspela srečat. Mi daje upanje, da srce nekega dne ne bo več zlomljeno in da bo želodec zdržal.
