… že včeraj. Le da smo danes izvedeli, vsaj tisti, ki smo morali po službeni dolžnosti.
Včeraj je ugasnilo mlado življenje. Obesil se je otrok, čuval ga je njegov pes. Prizor, ki stre srce. Nekaj piksen piva, prazna škatlica cigaret, superge, majica in zraven pes, ki ne pusti nikogar blizu. Ker čuva svojega fanta… ki ga ni več.
Peljali sva se z Ado nazaj v zavetišče v čisti tišini. V Domžalah sem zavila s ceste in preverila, če je s psom vse ok, tako čudno je dihal… opazovala malo ljudi, ki so se vozili mimo in si mislila… jaz pa nekaj vem, česar vi ne veste. Nekdo je nekaj fejst zaribal; in posledica je mrtev otrok. In pes, ki se na vse pretege upira, ker noče stran. Da ti poči srce, res. Meni je.

Če ste zaribali kaj v življenju, dajte popravit čimprej. Morda bodo posledice manjše.

Nekaj se je zares zaključilo danes. Anita na zadnjem obisku na tem delovnem mestu; začelo se je tudi. Moj nov uradni veterinar na prvem obisku. Zanimivo. Najprej je pripomnil, kje bi se še dalo narediti kak pesjak ali dva ali tri :)))).
Kar noče se nehat. Sprejet pes z zlomljeno tačko (saj ne, da bi sploh kdo rekel, kako zelo simpatičen je že samo na fotkah, kaj šele v resnici); in nekdo bo plačal operacijo. Se mi zdi, da ne občina. Polo je nazaj, me je klical dr. in rekel… pridi po tisto tvojo srajčko ali kaj je že, mi je uspelo sestavit ga. A, srajčko?? Katero srajčko? A ja, a jaaaa… Polo mu je ime :))). No. Srajčki bo nekdo plačal operacijo oz. kar dve in to ne bo občina.
Mineva me pisat. Ne da se mi d*k*t se z žleht ljudmi. Ne da se mi več opisovat najboljših in najbolj polomljenih, slepih, skrb in stroške povzročujočih mačk in psov. Saj vem, da so najboljši, zato pa delam, kar pač. Kakšnega posebnega efekta moje pisanje tako ali tako nima, ker za vse te polomljene srajčke itak še vedno skrbim jaz, torej ne bo posebne škode, če z očitano mi ignoranco in podobnim zares začnem. Ni me, ne obstajam, ne da se mi več. Kakšno obvestilo in fotko, če se mi bo zdelo, da morda kdo koga celo pogreša, bom še zmogla, ostalo pa malo težje.

Stripi je šel v nov dom danes. Od januarja do avgusta ga je iskal in bojim se, da sem ga z oddajo kapitalno usrala. Pred nekaj dnevi je bruhal in driskal kri iz neznanega razloga, se po zdravilih sestavil, ampak sem šele danes prav ob postopku posvojitve opazila, da ima čisto blede sluznice. Sem lastnikom povedala najhujše možne scenarije, vzeli so ga vseeno, mene pa tudi vseeno skrbi… Saj… pravi so zagotovo, pogrizel jih je že ob poskusu menjave ovratnice, pa se niso prav dosti ukvarjali s tem. Verjamem, da zna še kdo in ne samo jaz peljati psa k veterinarju, ampak vseeno me skrbi. Dej Stripi, ne se hecat zdaj, ko ti je končno uspelo.

Volja je nazaj, živi smo vsi.
Benova lastnica pride ponj v soboto po pogrebu. Nisem ji mogla reči, naj pride takoj, ker je gužva in ker je pes povsem zmeden… njej je gotovo težje kot meni, tu smo še vsi živi.
Jutri moram v Postojno. Res moram; moram nehat prelagat meni zoprne stvari na jutri. V četrtek navsezgodaj zjutraj me čaka ena še bolj zoprna izvršba, lastnik grozi, da bo spustil svojega hudega ovčarja. Lažje bom preživela občino kot norega ovčarja, menda :))))).
V Topolšici imam polomljenega mačkona z diafragmatsko hernijo za povrh. Nisem prepričana, da je še živ. Večina dudarčkov že vsaj poskuša jesti samostojno, predvidoma jutri bom spustila mačke v zunanji mačjak in Maca gre v prihodnjih dneh domov.
Anita odhaja konec meseca na drugo delovno mesto, nimam več uradne veterinarke, ki je bila zame dosegljiva 24/7. Hvala za vse, sem vesela zate.
A je še kaj? Če ni, se grem vozit po avtocesti, da malo omilim čustvene pretrese zadnjih dni.

Oh, seveda je še nekaj. Skrbni vzreditelji na vidiku :))))))))))))). O tem po volitvah :))).