Tokrat na območju občine Bloke. Policisti imajo druge obveznosti in ne morejo počakat, klicatelji imajo piknik in se ne morejo ubadat “z dvema cuckoma”. Ko prideš do tam, ju ni več. Tri dni sta bila tam, nikomur nista hotela nič hudega. In ko bosta prišla naslednjič, bodo namesto zavetišča klicali lovca. Pa bo. Če bo prvi zavrnil, pa drugi ne bo. Ali pa tretji.
Za koga, kaj sploh delam? Za nekaj obsedencev, ki na forumu preberejo vsako pičico, ki jo napišem in to takoj? Za tiste forumovce, ki so super in zaradi katerih ni treba delati nič, ker jim je vse jasno? Za širšo javnost, ki ji ni jasno, kaj je sterilizacija/kastracija/odgovorno skrbništvo/zakon o zaščiti živali/žival? In ki jo to itak niti ne zanima?
Če/ko gre kdo iz našega zavetišča v nov dom, je praktično popoln. Če ni popoln, je hendikepiran. Normalne, oskrbljene, sterilizirane/kastrirane, cepljene, čipirane živali ne posvoji nihče več. Vključno z menoj.
Torej sem se znašla pred težavo. Daleč od tega, da bi bila prva. In še dlje od tega, da bi bila nerešljiva. Če posvojiteljev ni, bomo živali uspavali. Tudi v zavetišču, ki je le-tem prijazno.

Karkoli to je, je tako pisalo na enem mimovozečem tovornjaku (jasno, za film gre; umetnost, kaj pa bi drugega lahko bilo zvezanega v takšno besedno zvezo). Kdo ve, kaj je prevažal. Računalnike morda? Prav neverjetno, kako me kdaj kakšna besedna zveza okupira…
Pa ne le besedne zveze. Tudi psi in mački me. Danes smo razkuževali prostore pri nas in kopali živali (vsaj tiste, ki so to nujno potrebovale).
Jagrca je povsem zablokirana. Ne pusti si blizu, ne more se navezati, dneve preživlja v stilu “prosim, pustite me pri miru”. Jo čisto razumem, poskušam pa še kar… zato ker malo vseeno upam, da jo bo kdo posvojil. Kdo, ki bo imel dovolj časa in znanja zanjo.

Bi se morala večkrat spomnit na to, ko se ukvarjam z gradnjo tega:

Vir: SSKJ

* nav. mn., psih. obrambni mehanizem
vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem
duševnem, čustvenem stanju;

Z manj sočutja bi bilo lažje delati. Biti v službi. Torej je treba graditi, narediti distanco, znati… vse mogoče.
Vse mine.
S kakšnim dobro (z)grajenim obrambnim mehanizmom bi lahko prišla bližje k brezbrižnosti. Do vsega; živega in neživega, do ljudi, celo do tistih, ki so ti (bili) blizu, do živali, do dejanj… bi bila vsaj bližje dobršnemu delu tistih, ki so se me dotaknili tako ali drugače. Ampak to najbrž ni cilj.

Vir: SSKJ
brezbrižnost -i ž (i)

1. nezanimanje, ravnodušnost: kazal je
brezbrižnost do vsega; zapadel je v
popolno brezbrižnost; govoril je z
narejeno brezbrižnostjo; brezbrižnost do
perečih problemov; brezbrižnost za
kulturo

Če ni to, kaj potem je največji greh? Kaj pa imamo drugega kot nekaj časa, ki ga porabimo tako, da nič ne vidimo, nič ne slišimo, se nas ne dotika in za hobi teptamo, kar je dobrega…

Pri nas je vse po starem torej. Naše zavetišče je živalim prijazno in prav nobene potrebe ni, da bi fizične in pravne osebe v roku in kot je dogovorjeno izpolnjevale obveznosti do nas. Zakaj le… Polona bo že nekako. Polona se vendar na vso moč trudi ustvariti distanco in ne postati brezbrižna. Jasno, da ne bo uspelo, zatorej lahko mirno še naprej vozimo tako, kot smo doslej.

Tara ima vsak obrok posebej skuhan, počuti se dobro in razen prebavnih danes nima drugih težav. Triša še naprej dobiva antibiotike, ker še ne moremo odstraniti šivov. Ne vem, kaj je te dni drugače, ampak tudi Bareta precej slabo prenaša sterilizacijo in dneve po njej. Danes je bruhala. Malih šest in njihova uboga shirana prestrašena mama seveda driskajo. Torej kuham, kupujem dietne konzerve, dajem zdravila. Korčulski Laki kašlja (mimogrede - išče novega skrbnika kar v Sloveniji), pregled ni pokazal nič posebnega, ne prenese pa ovratnice okoli vratu. Torej - ne nagaja mu srce, krvne preiskave b.p., nima kužnega kašlja. Pač kašlja (prosim, naj torej neha). Za Tačko ne pokliče nihče in počasi bom začela misliti, da je bila odločitev za sterilizacijo in iskanje novega doma zanjo napačna. Punčija komaj uspem prepričati, da je potrebno jesti, če še želi prenašati žogice naokoli.
Naj napišem kaj o mucah? Ali pa morda raje kaj o Morčiju (ki je še vedno živ, nadvse zadovoljen, eden redkih povsem zdravih tule)?

Ne vem, če bi kdaj hotela brati takšne zapise. Pišem jih, brati jih pa ne bi želela. Bi rekla, da zamorijo in pokvarijo komu kakšen trenutek. Pa ni z namenom… tako pač je in kakšne posebno romantične zapise od človeka, ki ima zavetišče in nekaj… recimo temu “posebnih” izkušenj z ljudmi… pač ne gre pričakovati. Je pa zato za pričakovati od ljudi, ki berejo… da bodo pomagali kakšno reč spraviti tako daleč, da bi lahko tule pisala tudi kako drugače. Zmanjšati je potrebno število živali. Spisati kakšno kazen po veljavni zakonodaji in jo tudi izterjati. Izobraževati mlade. Jim razložiti, da nismo sami na svetu in da tudi kdo drug poleg njih čuti.