Danes sem za tri ure zapustila prizorišče in so ostali sami doma. Prej sem seveda vse pospravila, kar se je pospraviti dalo. Pa so vseeno vztrajali pri ideji, da je to pravzaprav praznik in so si pričarali malo prav takšnega vzdušja. Ob prihodu domov je bilo namreč po tleh dnevne sobe vse polno bivših okraskov za novoletno jelko. Nerazpoznavnih - z veliko domišljije sem si zamislila, da pač ne more biti tisto po tleh nič drugega kot to (v kuhinji so si pa krajšali čas z “branjem” časopisov). Pri ustvarjanju prazničnega vzdušja so pomagali: moja Paprika, prav tako moja Lučka in nikogaršnji Tili, Bučka, tamala Vikica (ki še kaaaaaar okreva po sterilizaciji in pač ne more biti zunaj :)), Poki in spet moj Morči (tisti brez pol glave). Saj pravim, tule je prav zabavno, pa še razložiti so mi najbrž želeli, da bo po novem letu vse le še bolje. Drugače, če že bolje sploh biti ne more.
Bi kdo morda želel koga od tistih, ki nimajo “moj/a” pred imenom zase?

… da ne bi pisala o ljudeh. Delam namreč v zavetišču za male živali in ljudi, ki berejo dnevnik, najbrž zanimajo prav živali. Anede?

Tarin zadnji mladič je danes odšel v nov dom, kar jo je precej iztirilo. Nisem pričakovala, da bo tako potrpežljiva in skrbna, kot je bila. Sicer se je trudila z vzgojo, ampak je v resnici bila zelo nežna mama. Oba Vikija danes nista uspela formirati trdnega blata in me malo skrbi, v katero smer se bo tole razvilo do jutri. Triša ob deževnih dneh ne lovi svojega repa, ker se ji očitno ne ljubi in od Pege danes prav tako ni bilo kaj dosti. Punči je vsak dan starejši (kakšna modrost!) in ni mi čisto jasno tole: ali sem se navadila živeti s tem, da merim količino vode, ki jo spije in hrane, ki jo poje in s štetjem bruhanj na dan (kar velja tudi za Blerčija) in je to postalo tako vsakdanje, da se ne žrem več, ali pa mi je nenadoma bližje dejstvo, da enkrat vse mine. Šaja je z lahkoto sprejela pesjak v zameno za ketno in drevo in nebo namesto strehe, Ming in Vika se očitno nameravata starati pri nas in v tej nameri z obilo podpore slovenskega naroda vztrajata, Njufu privoščim najhitrejšo možno kastracijo na svetu (čeprav bom dobro razmislila, ali si bom privoščila ta strošek namesto kozmetičarke, novega pudra, šminke in obiska gledališča), Dante je pa trenutno skoraj najbolj zlat pes pod soncem. Če odmislim Morčija (a veste, tistega psa, ki mu fali pol glave in ga blazno mučim).
No, tako. Da ne bo zmanjkalo primernih tem, bom z opisovanjem počutja prebivalcev živalskega izvora, ki bivajo v hiši, malo počakala.

Saj to je to, kar zanima ljudi? V zvezi z delovanjem zavetišča? Nobenih težav ni, o katerih bi kakšno rekli. Ničesar ne bi spremenili, vse je v najlepšem redu. V tej državi in v življenju vodje zavetišča. Hvala za skrb, ampak je povsem nepotrebna.

Kaj hočemo, preveč jih je. Drugače ne gre, ker če bi šlo, bi naredili kaj drugega. Kaj se pa toliko žreš zaradi tega, a imaš morda kakšno drugo možnost? Na lepše gredo, vendar! Pa saj evtanazija je namenjena vendar samo tistim, ki so agresivni, pa pretirano plašni, pa preveliki, starejši od treh let, s kratko dlako in tistim s kakšno hibo. Kakršnokoli. Saj se vendar ne evtanazira dolgodlakih, prijaznih, zelo mladih, takšnih, ki so ti ves čas za petami in jih praktično ne opaziš.

Polona, poklic si zgrešila… Mhm, planet tudi.