Pa ga imamo. Izziv. Ob Špegiju, ki je ostal brez prve tačke, Sticku, ki je ostal brez zadnje, je negativen, vendar potrebuje zdravljenje, ki ne bo trajalo le nekaj dni, ob poškodovani in oskrbljeni Župi, ob nekaj bolnih malih mačicah, ki potrebujejo kuhano hrano, AD konzerve, hranjenje po brizgi, zdravila…ob nekaj nesteriliziranih/nekastriranih, ki jih MORAM (in želim, hočem, je nujno za moje zdravje) sterilizirati/kastrirati… sem sprejela še povoženega psa z lažjimi krvavitvami in zlomljeno prvo tačko. Itak sem se že zmenila za poseg, normalno. Želodec me boli. Zaradi več stvari, bi rekla. Najprej me seveda popade sveta jeza ob bedenju zraven psa, ki je v šoku in ne morem ravno mirno spati zraven. Skrbnika ni, jasno, nikjer. Potem se sveti jezi pridruži še ena prav tako sveta, ko berem vsa mogoča opravičila za skrbnika, ki ga ni. Morda pa ne ve, kje naj išče psa. Ali pa je morda na počitnicah, tako kot bojda vsi normalni ljudje v teh dneh. In kaj ima to z mano? Kaj imam jaz z ne/odgovornostjo ljudi, ki jim živali uhajajo/se jim izgubijo/jih nalašč spustijo/karkoli drugega? Sem se jaz morda odločila za skrbništvo nad tem konkretnim Smokijem? Nisem. Torej ni moja odgovornost. Ker pa je trenutno plačnik ob neznanem skrbniku občina, je jasno, da ne bodo plačali nič drugega kot prvo pomoč. Kdo bo poravnal račun za operacijo tace? Zavetišče, kakopak. Kot tudi vse sterilizacije, kastracije in ostale reči (ki jih zaradi zgoraj omenjenih še nisem uspela), ki jih nalaga zakon, ne zagotavlja pa financ za tak štos. Saj gre za štos, ne? Tak… slab?
Dajmo še naprej razumeti vse ljudi tega sveta. Normalno, saj imajo vendar razlog in to po vsej verjetnosti še zelo dober razlog - za vse, kar storijo. Pa še za vse tisto, česar ne storijo, pa bi morali.
Torej: pes trpi, ker ga vse boli. Pa imamo razlog za evtanazijo, a ne? Tak, podprt z zakonom. Samo še 9 dni ga moram gledat, kako trpi, potem mi pa ni treba več svojega želodca v nemogoče stanje spravljat. 10 dni, prvo pomoč in evtanazijo bo namreč plačala občina. No, menda bom ja toliko prijazna, pa mu bom privoščila kakšno protibolečinsko terapijo do tedaj.
Recimo, da me samo polovica želodca boli zaradi opisanih štosov. Druga polovica me zato, ker si ljudje mislijo, da zbiram papirčke, na katerih je zgolj po pomoti zapisano, da gre za posvojitvene pogodbe. Podpišeš papirček, pa ga lahko stran vržeš. In delaš kar te je volja z bitjem, ki ti ga je nekdo zaupal. No, tudi to je zelo zelo slab štos.

Če tudi jaz ne bom pristala med normalnimi in uživala s svojo družino prav kmalu nekje na počitnicah….

… minevajo v skladu z jesenskim dežjem. So turobni, temni, mrzli in nikakor-noče-iti-na-bolje dnevi. Pa še takšni dnevi so: vedno-si-sam. In takšni so tudi: naredi-nekaj-pomembnega-napiši-kaj-zelo-modrega-če-hočeš-biti-vreden-česarkoli. Bodi nekaj zelo pomembnega torej. Pa takšni so tudi: storilnost-je-nizka.
Ko se nekam izgubi še ljubezen tvojega življenja in ko obiskuješ zdravnike v službi, potem si res lahko želiš le malo sonca.
No, saj nekaj ga je. Sticki pride jutri domov, Špegi se le še dela, da je hud name, Niši in Dana gresta jutri na pregled. Morda se bo pa dalo kaj narediti s temi malimi štirimi tačkami in bo treba zbrati kje le xxxx število €. In glede na to, da je vse v glavi (a ne?), tega pač ne bo težko storiti.

Dvanajst ali več let stara muca čaka na eni od ljubljanskih klinik na… hja. Rada bi napisala, da na nov dom. Čaka v resnici na čudež. Ne morem nehat mislit nanjo in v resnici je nimam kam dati. In če že je vse v glavi, kje je moja glava zdaj? Rešitve namreč nimam.

Najin prvi stik ni bil nekaj, čemur bi lahko rekli prostovoljen. Jaz sem bila v službi (in klela sem kot furman, ker je bilo mrzlo in deževno in nujno :)), ona očitno tudi. Nekomu se je zazdelo, da bo privezana globoko v gozdu vsaj nekaj časa uspešno čuvala smrek(c)o. Ali kaj? Deževalo je tako zelo, da sem bila v hipu mokra. Ona tudi. No, sem si mislila… nekaj skupnega že imava.
Ko sem jo poskušala odvezat (priznam, vozli so bili prav profesionalni), me je prvič usekala, tako hitro, da sploh nisem uspela odreagirati, hotela sem samo čimprej iz tistega mrzlega temnega mokrega gozda; skupaj z njo, jasno. Nekajkrat me je kasneje med vožnjo prešinilo, kako to, da sem jih dobila. Kako mi je uspelo spregledati njeno grožnjo, sem dojela kasneje.
Prvi njeni dnevi pri nas so minevali v znamenju njenega lovljenja lastnega repa. Počela je to s tolikšno zavzetostjo, da na repu kmalu ni bilo skoraj nobene dlake več; in počela je to toliko časa, dokler ni mogla niti vstati več. Huda vedenjska motnja, v katero na začetku nisem posegala. Samo opazovala sem jo in poskušala razbrati, kako je živela do tedaj. Uganka… Ni bila suha. Ni imela parazitov. Tudi mladičev ne, sodeč po seskih. Bila je postrižena. Imela je lepo rdečo ovratnico. Znala je usekat brez opozorila. Imela je tudi zares hudo vedenjsko motnjo in bila je najdena privezana za drevo globoko v gozdu. Tako globoko, da jo je rešilo naključje (ali obstajajo?).
Dnevi so minevali, Trišino stanje se ni dosti spreminjalo, jaz sem se spraševala, če bo kdaj šlo… če mi bo kdaj uspelo najti dom zanjo. Nisem dvomila v to, da bo sčasoma bolje, ker je vedno. Psi svojih (o)skrbnikov praviloma ne grizejo. Samo pošten odnos je treba vzpostavit. Ure dela z njo, dopovedovanja, da je lovljenje repa nezaželeno, da se ne sme zaganjat v druge pse, da se mora naučiti in me opozoriti, če ji kaj ne ustreza. Da ne sme kar usekat, ker je počela prav to. Usekala je in ne ugriznila. Zelo se je bala naglih gibov, igrače ji niso pomenile nič…

…..

Naj spustim vse, kar je bilo vmes. Vseh njenih trikov, kako pritegniti pozornost, mi pač ni treba povedat :)))). Naj jih odkriva njena nova skrbnica sama. Vem pa, da je danes odšla v nov dom čisto drugačna psička… in prav ponosna sem nanjo. Na tole drevesce sredi gozda. Uspelo ji je odnesti s seboj… recimo temu marsikaj. Ponosna sem tudi nase. Prav junaško sem prenesla postopek posvojitve (kaj je, a boš rekla, da ne :)))), še prej pa pripravila nekoga na normalno življenje in prenesla celo vse mogoče, zapisano v prijavi zoper zavetišče. Ne dajem jih v roke “profesionalcem” in ne preprodajam jih.
Iz vsega srca privoščim Triši in njenim vse dobro - še dolgo. Jaz bom pa tudi kmalu nehala cmerat za njo, obljubim :))))).