Vir: SSKJ

stalnica -e ž (a)

1. fiz., mat. količina, ki ne spreminja svoje
vrednosti; konstanta: določiti, izmeriti
stalnico

2. astr. Soncu podobno nebesno telo, ki
seva lastno svetlobo; zvezda: opazovati
stalnice in premičnice / stalnica Vega /
zvezda stalnica

3. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s
prilastkom kar je stalen, nespremenljiv
del česa: simbolizem je slogovna
stalnica pisatelja; to je njegova
značajska stalnica

Tega ni, sploh ne pri ljudeh, ki se ukvarjajo z živalmi… ali kako bi se temu ukvarjanju še lahko reklo. Silno navdušenje sčasoma zbledi, krive so napačne predstave, jasno… o tem, kaj to sploh pomeni, potem pa puuuf… stari izginejo, pojavijo se novi navdušenci, napredka pa ni. Ga tudi ni za pričakovat, če vsega nekaj ljudi konstantno dela, ostali pa privihrajo polni idej in odvihrajo lizat svoje rane, ko ugotovijo, da romantike v tem poslu ni. Uboščki, saj se mi prav smilijo; ampak tako ne bomo nikoli dosegli kritične mase. Še malo, pa bomo dosegli namesto odprave verige njeno skrajšanje.
Sicer je pa tule že celo popoldne prava drama :))). Crknil je polnilec za telefon in ker je malo poseben, ga ni za dobit ravno za vsakim vogalom, v Ljubljano pa danes ne grem. Kar pomeni, da sem nedosegljiva. Saj to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila ena od naših varovank čisto prava modra škotinja, za katero je treba klicat ob 22.45, ob tem razložit, da vendar delamo celo noč in da če bi bilo treba, bi klicali tudi ob četrti uri zjutraj… Mater, kakšni neotesanci tlačijo Slovenijo, saj ne morem verjet. Da o tem, kako bi bilo fino dobit iz zavetišča zastonj lepega psa, za katerega je treba še pri preprodajalcu odštet kak € ali dva, niti ne govorim. Saj ne vem, katera od vseh teh dram je boljša :))).
Razen tega, da je/so stalnica/e že skoraj znanstvena fantastika in da imam preveč lepega psa v zavetišču, da mi morda ne bi bilo treba delati vso noč, je v zavetišču prav vse prav tako, kot mora biti. Imam daleč najboljše varovance na celem svetu, nihče od njih ni prestar za posvojitev (kaj pa je 10 let proti večnosti?), nihče ne otežuje drugim življenja (no ja, razen v primerih, ko je to nujno potrebno :))) in celo mene ne mečejo več iz tira lastniki, ki študirajo, kje za vraga bodo dobili celih 50€ za oskrbo za njihovega štirinajst let starega psa za teden dni, kolikor jih je moral preživeti v zavetišču. Hm, morda bi ga pa kar tam pustili? Pa je problem rešen? Je***** probleme, ki so takooo težkooo rešljivi, da ni za povedat. Saj v resnici so rešljivi. Psa daš ven zastonj, da ti ga ne bo treba evtanazirat. Še dobro, da ne maram evtanazij in da sem tako zelo razumevajoča do vseh, ki vedno imajo za pivo ali dva, za psa pa ne. Tako pač je, pa je končana še ena drama. Očitno sem se končno naučila sprejemat ljudi prav takšne, kot so :)).

… zna biti, da je bil konec tedna… je Katarina prišla na obisk. Kot že tolikokrat je ravno tedaj zazvonil telefon; in glede na to, da sama nisem mogla voziti, me je peljala na Brezovico. Po mačka, nikogaršnjega, prostoživečega, ki je čez celo ulico prišel ravno do zadnje hiše ob gozdu. Lepe, nove, krasne hiške, kjer prebivajo tiste vrste ljudje, ki mačk zelooo ne marajo. “Pridite čimprej, takoj, zdaj, že pred uro bi morali biti tu…”. Muc, najbrž samec, takšne lepe zelo svetlo sive barve s kakšno temnejšo progo vmes, star morda leto dni, je čakal name, da ga odpeljem na evtanazijo. Čez njega so poveznili kartonsko škatlo in jo obtežili s kamnom. Vse, kar so želeli vedeti, je bilo, kaj naj storijo zdaj s to škatlo. Maček je vendar zelo očitno bolan, nekaj mu je in oni nikakor ne želijo nikakršne bolne golazni v njihovi bližini.

A morda komu zgledam kot smetar, ki z velikim veseljem odvaža kartonske škatle na smetišče, če je kartonska škatla nekaj, kar povezneš bolni živali na glavo?

Muc je bil po vsej verjetnosti zastrupljen. Najbrž ravno toliko, da je preživel že nekaj dni z velikimi težavami z ravnotežjem, bil je že precej shiran in najbrž ni dosti manjkalo, pa bi zbruhal kak lasten notranji organ. Ampak preživel je. Celo komunicirati se je trudil, na vsak način je hotel zlesti v moje naročje in ko sem ga ogovarjala, se je odzival. Zelo verjetno bi, če bi se odločila za pomoč v obliki zdravljenja, živel. Morda celo brez kakšne hujše posledice.
Tega zdaj ne morem vedeti. Prosila sem mojo vet, da me počaka, po mačka sem šla namreč ob izteku delovnega dne… in ko sem jo vprašala “evtanazija?”, je odgovorila “ne vem, povej ti”. Povej ti, povej ti, povej ti…. Ja, odloči se že, Polona. Edina posledica je vendar ta, da te bo požrla lastna vest.
1. Samo maček je.
2. Prostoživeč, nikogaršnji.
3. Lahko sem srečna, da je preživel prvo leto svojega življenja, svoboden in kakor ga je hotel.
4. Ja, kdo bo pa plačal zanj zdravljenje, ki morda sploh ne bi bilo uspešno?
5. A veš, koliko jih vsak ljubi dan crkuje kje, pa sploh veš ne?
6. … preveč resno jemlješ vse skupaj, le maček je (bil).

Povej ti - in sem povedala. Odločila sem se za evtanazijo. Najbrž je prav tako; navsezadnje bolje, kot če bi poginil sam in v mukah v prihodnjih urah, celo dneh. Bodi zadovoljna vendar že enkrat, izbrala si boljšo od dveh slabih možnosti. Z vsaj ščepcem zdravega razuma vendar vse gre, celo ta igra s “povej ti” na začetku se izteče čisto ok.

Ali pa tudi ne. Od letošnje spomladanske sezone dalje bom izpolnjevala le z zakonom predpisane reči v zvezi z mačkami. Sterilizacija/kastracija in vračanje v okolje, sprejem le bolnih in poškodovanih. Ob oddajanju živali novim skrbnikom sem vsak dan manj romantična; in zelo kmalu bom le še realna. V vsem ostalem trenutno ne vidim nobenega smisla. Vseh slepih in gluhih ne morem jemati s seboj na teren, besede pa ne pomagajo dosti. Naredila bom torej toliko, kot lahko, da preprečim kotenje nezaželenih (in se zraven spraševala, koliko mačkonov bo zaradi kastracije in vrnitve v okolje v mukah crkovalo zaradi sečnih kamnov); in upala, da bodo tisti, ki jih hranijo, pravočasno odreagirali, če bo kdo od njih zbolel. Pa privoščila bom vsakemu od njih, da jih ne bi v nerazpoznavno pašteto spremenila avtomobilska kolesa, da jih ne bi požrle garje, klopi in ostali zajedalci, da bi se znali izognit zračkam, strupom in ljudem iz lepih novih hišk.

In če sem že začela z morilskim pohodom, je treba seveda še nadaljevati v tem stilu. Šla sem po psico v Ilirsko Bistrico. Pripeljal in naselil v svoji koči jo je domač pes. Razumela sta se in po njegovem bi lahko kar ostalo tako, le še nekaj več bi jih bilo kmalu, ker je bila psica breja… če ne bi bila huda in je ljudem onemogočala vstop v lastno hišo. No, v resnici ni tako zelo huda, na mojem kavču izgleda nadvse zadovoljna, nikomur nič noče. Le ostala je brez svojih štirih mladičev, ki so bili tik pred tem, da se skotijo. Povej ti… jo steriliziramo ali….? In sem povedala, še celo peljala sem jo, kar je velika zmaga razuma nad čustvi. Saj vendar ves čas trdim, da ta svet ne potrebuje novih mladičev… in najvažneje od vsega je, da je njej ostalo tisto, kar edino ima: usrano zavetiško življenje, kjer je le ena od mnogih, četudi na kavču.

Koliko mrtvih vsak dan… koliko tistih, ki bi lahko bili mrtvi, ker mi tako dopušča zakon; pa to niso. So pač v tisti kategoriji, ko ščepec razuma ne pride toliko do izraza; pa čakajo… in čakajo… in čakajo na “povej ti“. Medtem pa seveda mladiče uspem cepit po trikrat, pa sterilizirat in kastrirat, pa naučit jih kaj in jih narediti praktično popolne. Potem se morda celo najde kdo, ki posvoji koga od njih in skrbi zanj do konca, tudi če je ta zgoden… ker je odgovornost pojem, ki nima nikakršne teže v naši družbi.