Nekaj se je zares zaključilo danes. Anita na zadnjem obisku na tem delovnem mestu; začelo se je tudi. Moj nov uradni veterinar na prvem obisku. Zanimivo. Najprej je pripomnil, kje bi se še dalo narediti kak pesjak ali dva ali tri :)))).
Kar noče se nehat. Sprejet pes z zlomljeno tačko (saj ne, da bi sploh kdo rekel, kako zelo simpatičen je že samo na fotkah, kaj šele v resnici); in nekdo bo plačal operacijo. Se mi zdi, da ne občina. Polo je nazaj, me je klical dr. in rekel… pridi po tisto tvojo srajčko ali kaj je že, mi je uspelo sestavit ga. A, srajčko?? Katero srajčko? A ja, a jaaaa… Polo mu je ime :))). No. Srajčki bo nekdo plačal operacijo oz. kar dve in to ne bo občina.
Mineva me pisat. Ne da se mi d*k*t se z žleht ljudmi. Ne da se mi več opisovat najboljših in najbolj polomljenih, slepih, skrb in stroške povzročujočih mačk in psov. Saj vem, da so najboljši, zato pa delam, kar pač. Kakšnega posebnega efekta moje pisanje tako ali tako nima, ker za vse te polomljene srajčke itak še vedno skrbim jaz, torej ne bo posebne škode, če z očitano mi ignoranco in podobnim zares začnem. Ni me, ne obstajam, ne da se mi več. Kakšno obvestilo in fotko, če se mi bo zdelo, da morda kdo koga celo pogreša, bom še zmogla, ostalo pa malo težje.

Stripi je šel v nov dom danes. Od januarja do avgusta ga je iskal in bojim se, da sem ga z oddajo kapitalno usrala. Pred nekaj dnevi je bruhal in driskal kri iz neznanega razloga, se po zdravilih sestavil, ampak sem šele danes prav ob postopku posvojitve opazila, da ima čisto blede sluznice. Sem lastnikom povedala najhujše možne scenarije, vzeli so ga vseeno, mene pa tudi vseeno skrbi… Saj… pravi so zagotovo, pogrizel jih je že ob poskusu menjave ovratnice, pa se niso prav dosti ukvarjali s tem. Verjamem, da zna še kdo in ne samo jaz peljati psa k veterinarju, ampak vseeno me skrbi. Dej Stripi, ne se hecat zdaj, ko ti je končno uspelo.

Volja je nazaj, živi smo vsi.
Benova lastnica pride ponj v soboto po pogrebu. Nisem ji mogla reči, naj pride takoj, ker je gužva in ker je pes povsem zmeden… njej je gotovo težje kot meni, tu smo še vsi živi.
Jutri moram v Postojno. Res moram; moram nehat prelagat meni zoprne stvari na jutri. V četrtek navsezgodaj zjutraj me čaka ena še bolj zoprna izvršba, lastnik grozi, da bo spustil svojega hudega ovčarja. Lažje bom preživela občino kot norega ovčarja, menda :))))).
V Topolšici imam polomljenega mačkona z diafragmatsko hernijo za povrh. Nisem prepričana, da je še živ. Večina dudarčkov že vsaj poskuša jesti samostojno, predvidoma jutri bom spustila mačke v zunanji mačjak in Maca gre v prihodnjih dneh domov.
Anita odhaja konec meseca na drugo delovno mesto, nimam več uradne veterinarke, ki je bila zame dosegljiva 24/7. Hvala za vse, sem vesela zate.
A je še kaj? Če ni, se grem vozit po avtocesti, da malo omilim čustvene pretrese zadnjih dni.

Oh, seveda je še nekaj. Skrbni vzreditelji na vidiku :))))))))))))). O tem po volitvah :))).

Zjutraj sem se zbudila z zadrgnjenim želodcem in cmokom v grlu. Celo dopoldne sem gledala v naše pse in se odločala, koga bom peljala na evtanazijo. Grah je kar plesal okoli svojega pujsa, Čarna je izgledala zadovoljna kot že dolgo ne, Buč se skorajda ni nič razburjal. Čips je hodil naokoli ves suveren, dvakrat ali trikrat malo Kodo zbutal, ker se mu je pubertetnica zdela malo preveč predrzna, Punči je odnesel svojo trinajsto najdeno žogico v pesjak. Rodik je zadnje dni prav vzoren. Kar sam se pospravi v pesjak in nikomur nič noče. Lotko in Zofa sta norela, kot da je zadnjič… in celo Romi in Fonzi sta bila videti nadvse zadovoljna en z drugim. Preša je prepričana, da brez mene nekje čisto blizu še hodit ne zna več, Roca je pa itak inventar. Koga odpeljat? Pepsi, Juna, Stripija; ali mogoče Punčija, Graha, Čarno in Buča?
Še nikoli nismo evtanazirali zato, ker smo polni. Če kdo prespi v avtu, ker moram sčarat primerno namestitev, še gre. Kaj več pa ne, ali kako? Ampak to, da jih je toliko, ne more biti razlog za evtanazijo, kakšna druga rešitev gotovo obstaja. Danes smo zaprli mačjak do konca, pa se je ponudila možnost za spodobno začasno namestitev za shirano psico, ki je prišla včeraj in še nima imena. Sem samo v nebo gledala in prosila tistega tam zgoraj, naj me nihče ne pokliče, dokler ni nekaj posvojenih. Vsaj nekaj dni… telefon je zazvonil ob 20.30. Da me na polju v Logatcu čakajo policisti. Da je šel nekdo s svojim psom na sprehod, padel dol in umrl. Da ni nikjer nikogar, ki bi prevzel psa. Pa sva šli z Ado… daleč na polje po psa, ogromnega mix ovčarja, ki mu čisto nič ni jasno. Podrl se mu je svet, na sprehodu je izgubil dragega človeka, njegova gospa je v tujini in najbrž še sploh ne ve, kaj se je zgodilo. Naj rečem, da ga nimam kam dat? Velikana prijaznega, ki ga je imel gospod nadvse rad, nimam kam dat?

“Brez panike!”, je rekel Švejk in si zavezal čevlje z glisto. Prijazen velik pes je v mačjaku, psica bo prespala v avtu. Če kdo od vas, ki berete, slučajno razmišlja o posvojitvi katerega od naših, naj lepo prosim to stori takoj. Ne morem evtanazirat zato, ker je gužva. Prosim… s strtim srcem se ne da delat.