Čipko gre v sredo na operacijo, Žulja tudi. Je čas za spustit se na realna tla. Posvojiteljev tam zunaj ni, kaj bomo z operiranimi starimi psi?

… nikoli več. Polona no… nikoli več. Tači je bil moj prvi in do sedaj edini muc, okužen z levkozo že od kotitve. Z mano je bil skoraj 7 let, skoraj ves čas nekje na robu in zelo sem pazila nanj. Ko sem ga posvojila, se mi seveda še sanjalo ni, da je okužen. Pa prisegla sem takrat, da ne bom nikoli več imela mačka z levkozo. Niti po pomoti ne. Ampak res, zares nikoli več.
Danes sem dobila tri z levkozo. Celo tako predrzna sem, da si dovolim iskati nov skupen dom za njih. Razmišljam celo o tem, kako naj pridem še do kakšnega kosa našega hriba in naredim hišo za okužene muce. Pa že ves dan vadim turški položaj in se kuliram :))), da se ne bom preveč razburjala ob komentarjih, ki jih slišim, še preden jih kdo naglas izreče.
Žal mi je za vse evtanazirane do sedaj, ki niso kazali znakov bolezni. Ne vem, če bom zmogla od sedaj naprej drugače, ker ne vem, če je že čas za napredek. Sploh ne razmišljam preveč o tem, ker imam 43 zdravih mačk v zavetišču, pa skorajda nobenega klica za njih. Ampak sanjati je dovoljeno menda celo meni.

:))))). Tule namreč sneži in sploh noče nehat. Me zebe že ob gledanju skozi okno.
Jutri ima Čips ogled. Ravno jutri, sobota je namreč in to je daleč najboljši dan za kaj takega. No, morda je le še nedelja lahko boljša in ker je, gre najbrž v nedeljo Smolca v nov dom. V nedeljo o Marleyu debatiramo v Cankarjevem domu, v ponedeljek bo Coco spregledala, če me ne bo spet do konca zasul sneg. In v ponedeljek za cel december selim blog na RTV-jevo stran. Pa v Anglijo moram in bo nekaj dni Maja šefica. Končno nekdo, ki je user friendly :)))).
Sari je ok, ne še čisto sicer, ampak bo. Tudi Upsi napreduje, pa Čenček že tako lepo po snegu dirka, da razmišljam samo še o kastraciji. Se mi nič več ne smili in si ne mislim, da ga bo bolelo, ko bo moral biti malo raztegnjen na sveti mizi. Pepsi se tudi že podi po snegu, jo je protibolečinska terapija dvignila na tace, najbrž da zato, da bo jutri spet obležala. Uboga pastirka velika.
Te dni je bilo treba oddajati ponudbe za občine za leto 2009, vsaj za tiste, pri katerih je porabljenega proračunskega denarja veliko in morajo izbrati najcenejšega ponudnika. Me ima, da bi me Domžale izgubile. In izbrale zavetišče, v katerega bi sprejeli vsakega najdenega mačka do oddaje, da se Barbari Jovan (saj se zavedamo, da je naša živalovarstvena scena ful zdrava, anede?) ne bi bilo treba razburjati, ker Polona oddaja mačke na varno in ne vsakemu, ki se mu zazdi, da bi pač imel malo mačko. Ker če bi Polona oddajala mačke kar tako malo povprek, potem bi imela prostora, kolikor ga srce poželi in se mačk ne bi vračalo v okolje. Občina bi sicer proračun pokurila že enkrat februarja, recimo… ampak nima veze. Polona je dobra samo takrat, ko omenjena iz drugih občin nabije skrb za lastniškega psa zavetišču in občini Domžale, pod pretvezo seveda. Kdo si je že zamislil, da ima laž kratke noge? Je moral bit en fejst genialec. Ta teden smo preživeli nekaj poučnih ur v zavetišču Gmajnice. Takšno “delovno okolje” in takšni odnosi mi preprosto ne ustrezajo in imam to srečo, da nimam najmanjšega razloga, da bi jih morala prenašat. Torej predlagam, da Barbara odpre svoje zavetišče v Domžalah, pa okoliške občine bodo gotovo tudi vesele. Ne dvomim, da bi s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami odlično delovala. (:))))))).
Ta teden sem spisala nekaj prijav. Koliko ste jih vi?