… obravnavamo samomor, nam lahko prosim pridete pomagat…

Pogledam na uro, pa je ravno tam nekje sredi noči in meni še danes, po nekaj dneh, ni nič kaj več jasno kot tisto noč. Imam eno mačko, ki sem jo takoj hospitalizirala s hudim gastritisom in psa, ki me je pogrizel iz čiste panike in to ravno toliko, kot me je sploh lahko. Pa tak cuker je v resnici… Oba gresta nazaj domov, ko se partner sestavi in začne približno živet, jaz pa se bom še naprej ukvarjala s tem… kako je mogoče, da … in kaj bi bilo, če…

… in še vedno se nikakor ne bom ukvarjala s tem, koliko nepotrebnega dela si nekateri nalagajo z mano.

Občina Ig je danes zavrnila prvi račun za oskrbo ene od štirih njihovih letošnjih sprejetih živali. Kakšna nesmiselna “kazen”. Pih.

Sari je nazaj, prihaja še edina od treh brezoviških psic, zvezanih v vrečki, menda zaradi alergije v družini. Trenutno je pri meni več tistih, ki jih je skoraj nemogoče oddati kot tistih, ki imajo kakšno spodobno možnost.

Navsezgodaj zjutraj sem na kliniki pila kavo, ker doma ni bilo časa in s težkim srcem pustila tam Pana. Še vedno upam, da ni kuga in da gre le za tako hudo reakcijo na cepljenje. Naslednja postaja je bila Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Izpeljati je treba nekaj konkretnih projektov v Sloveniji in brez evropskih sredstev bo šlo res težko. Seveda sem ves čas živčarila, kako s sestanki samo čas stran mečem, ko je vendar Pan bolan… pravzaprav sem imela v načrtu le še nekaj manjših opravkov, pa po Pana in domov, ko je klicala Alenka. Da je na tem naslovu v tej vasi, da gospa ne odpre, da je najbrž umrla in da ima devet psov, ki nad policisti in inšpektorji niso najbolj navdušeni. In ker me imajo “moji” inšpektorji na razpolago kadarkoli me rabijo, je bil plan v hipu spremenjen. Garmin je zakon, brez tega bi najbrž sredi noči enkrat našla lokacijo.
7 še živih psov, od teh en komajda. En precej hud, pa drugi precej hud, pa še ena precej huda in ena čisto podivjana. Je skakala vame kot kakšna besna kobilica. Ostali prestrašeni na smrt. Lastnica je stara gospa, ki živi v hiši, ki tega imena še vredna ni več, z ilovico po tleh. Svinjarije toliko, da prisežem, da jo bom težko iz sebe spravila. Ne vem, kdo je večji revež, ali psi ali ona. Ves čas se je trudila usekat me s palico, s katero si pomaga pri hoji. Toliko se še zaveda, da ji je bilo jasno, da bo ostala brez psov. Prav nič zabavno ni, ko loviš pobesnelega psa, policist pazi, da te gospa ne useka, gospa pa še na ves glas kriči, da te je sam vrag prinesel… policist nazaj… Ana, ven vas bom odnesel, pazi, pes skače vate, pazi, Ana te bo užgala… pazi, tam je drek na tleh… in Ana se dere, naj pustim njen “plašč na miru, zlodej si”… in jaz sprašujem med vsem tem nazaj… Ana, a vam kdo za jest nosi? Ana, ne me tepst, nič hudega jim nočem… Za teh sedem bomo poskrbeli tu in srčno upam, da bo kdo poskrbel za gospo, ki seveda noče s tistega od vseh pozabljenega hriba.

No, zdaj smo pa tam. Že več let poslušam od vseh mogočih, da se mi bo enkrat ustavilo in da kaj bom pa potem? Se mi zdi, da se je. Nikogar ni, za katerega bi imela pravi razlog za evtanazijo. So le takšni:
Žulja in Mižula starejši in hudi ali plašni do tujih ljudi. Zofa je huda na pse in Loto plašen. Flokica je starejša in Runči tudi. Bojči je črn in Smola mix ovčar, pa Čips je malo poseben, Pepsi in Jun pa še bolj. Pa Bajsa je starejša in Katrca huda na neznane, pa Pika na smrt prestrašena in z oznako v registru “nevaren pes” in Sabrina plašna, kolikor je sploh lahko. Pa Kuku črna in Ti Ti huda na vse. Pa Jakec, ki ne skače več z balkona in ne grize več ljudi, jih pa je in to je očitno grozno. Pa zdaj? Na obstoječe stanje in nič posvojitev še 7 nesocializiranih? Najbrž res tako ne gre in imam razlog za skrbet, ko pomislim na vse spomladance, ki bodo vsak čas tu.
Menda je kje kdo, ki bo posvojil vsaj katerega od njih? Je le obdobje tako, a ne…

Na Igu živi 15 prostoživečih divjih mačk. S hraniteljico sem se prejšnji teden dogovorila za lovljenje, sterilizacijo, kastracijo in vrnitev v okolje. Sem prosila, da javi na občino v skladu z dogovorom med občino in mano, kaj in kje bomo počeli, kar pač bomo. In je javila.
Iz občine so me kaj kmalu poklicali in izrazili začudenje nad tolikšnim številom. Sem jim povedala, da je število običajno in da je skrajni čas, da se popiše lokacije in začne delat. Gospa je obljubila, da me pokliče nazaj “po posvetu na občini”. In me je. Povedala je, da so se “povezali z vaškimi skupnostmi; in da dobro vedo, kje živijo ljubitelji muck, ki jih bodo z veseljem pobrali”. O, sem se razveselila tudi jaz in vprašala, če to pomeni, da bodo podpisali kak papir, da prevzemajo lastništvo nad občinskimi mački in da bodo seveda poskrbeli za sterilizacije in kastracije kar sami. O… je bilo nekaj tišine na drugi strani; potem pa je gospa le povedala, da to ravno ne, da bodo pa skrbeli za mucke, ker so tako obljubili.
Danes me je klicala hraniteljica in povedala, da v okolju, kjer muce živijo, letajo mački in občinar na vse strani. Mački se seveda ne pustijo ulovit, občinar pa trdi, da je vse dogovorjeno kar s tremi zavetišči, da bodo muce sprejeli. Da jaz vse vem in se z vsem strinjam.

1. Odlov občinarja je protizakonit. Če ne smejo društva lovit prostoživečih mačk, jih sme občinar še manj.
2. Dogovora ni bilo z nobenim zavetiščem.
3. Meni je jasno, kaj bi se zgodilo z mački, če bi se pustile prijet. A je še komu?
4. Pogodba z občino Ig se je iztekla 31.12.2008. Novo imam na mailu in mi še na misel ne pride podpisat jo. A je jasno, zakaj ne?
5. Živimo v državi, ki ima zakon, ki ureja med drugim tudi ravnanje s prostoživečimi mački. Kako si drznete skakati s transporterji okoli in nakladati, da “bodo šle mucke na dobro”?
6. Če je kdo mislil, da se občine ne da prijavit, se je zmotil.