Seveda sem rinila v šinteraj, iskat težave. Imela sem s seboj veterinarja, ampak sem bila dve do tri minute prepozna. Dobesedno. Sem hotela psičko, kakršnokoli… pa je gospod na deponiji (na deponiji imajo oddelek za najdene) rekel, da sem:
a) dve do tri minute prepozna,
b) da nima nobene psice.
“Uspavajo” 5000 psov na leto.

Kljub vsemu je bilo v Sarajevu vse polno smeha. Vožnja s taksisti… jao jao… da dol padeš. Besedni zaklad je izpopolnjen, pa vsem, ki boste šli v Sarajevo, priporočam Merona hotel (sobo 3:))))) - za katerega taksisti niti slučajno ne vedo, kje je, hehehe…).

Vrnila se bom gotovo, z denarnico okoli vratu in v času, ko se vozila komunalnega podjetja odpravijo na lov. Pa pazila bom, da bo šinteraj odprt vsaj še kakšni dve uri, ko bom prišla naslednjič.

Ej, hvala za družbo.

Bilo bi skoraj preveč lepo, da bi bilo res. Šintarji v Sarajevu zjutraj male pse pobijejo na licu mesta, ostale na nehuman način uspavajo v šinteraju takoj. Žive vozijo v istih vozilih kot mrtve.

… pravkar igra z reprezentanco Bosne. 3:1 za Bosance in veselje tule je neizmerno. Tekmo spremljam sredi Sarajeva, Ćiro ravnokar pošilja poljubčke v svet in deluje neizmerno zadovoljen.
Jaz tudi. Sem sredi Balkana, počutim se kot doma. Lutalic je vse polno, menda jih vsako jutro poberejo šintarji in odpeljejo v zavetišče. V “zavetišče”. Jutri naj bi šla tja, pa se ne počutim tako, kot da bi rada iskala težave. Gotovo bi obisk pomenil prav to… Svojega telefona nimam s sabo, Aniti se je oglasila Ada in ji povedala, da sem v Sarajevu…khm, in koliko jih bo pripeljala s seboj?!?, je bilo najbrž edino logično vprašanje… Hej, ne vem. Morda pa znam kdaj presenetiti še samo sebe in pripeljati nikogar s seboj. Ne zares ne v srcu.
Sicer tule stanje ni tako hudo, kot sem pričakovala. Sarajevo je polno pasemskih psov, največ je zlatih prinašalcev in malih družnih psov, mopsov recimo. V centru zapuščenih ni videti, so pa na obrobju oziroma v naseljih; vsepovsod tam, kjer so zapuščene stavbe in razna skladišča. V centru sem danes odkrila dve mački, ena od njiju je mama, mali so stari štiri ali pet dni.
Danes mi je nekdo spiz*** denarnico, pa smo klicali na vse konce in kartice so preklicane. Ostala sem brez denarja. Kak dokument se bo še našel, domov bom menda prišla, žal mi je le za fotko moje Viste, ki sem jo tako pogumno iz medaljona spravila v denarnico.
Na Baščaršiji čas počiva, vse je tako, kot je bilo. Sem ponosna lastnica nove džezve, jutranja kava bo imela dodano vrednost. Tako kot vse ostalo, česar čas nikakor noče izbrisat.
Doma je vse po starem. Trije so šli, potem sem šla še jaz. Ena je prišla nazaj, trije so na novo sprejeti. En povožen, star, smrdeč po gnoju, ketnar, z bataljonom bolh (evo, tudi temu se reče dodana vrednost), drugi luštkan in mlad in dolgodlak in tretja ravno takšna. K****, pa taka statistika.
Hehe… 4:2 za “naše”, upam, da tudi v Republiki Srbski slavijo. Toliko razbitih in zapuščenih stavb, pa mrtvih psov in mačk, kolikor jih je tam ob cesti, zlepa ne vidiš. Menda celo uro sploh ust nisem odprla, da ne govorim o tem, da sem s težavo vozila med vsemi temi trupli. Pa o tem, da je na meji korakal gor in dol dečko, ki je bil očitno prepričan, da je državo osvojil in ga je nadvse zanimal moj kufer, sploh ne bi.
Nimam pojma, kako prideš do tega, da te pripravijo piti travarico tule, hehe. Še manj, kako se znajdeta na mizi dva mini kozarčka z nečim na m-, ker je tole na m- opasno in žge. Dodana vrednost…