Da se bomo vsi razumeli.

Danes je enkrat sredi popoldneva zazvonil telefon. Kje da smo, je vprašal nekdo na drugi strani. Hm… zakaj pa, pravzaprav? V soboto popoldan? Ja, zato vendar, ker je že v Horjulu, hrano bi rad pripeljal. In jo je, nekaj Pedigreeja, s katerim naših ne hranimo. V velikem, krasnem, dragem avtu, poln samega sebe in še česa. Je hotel videt pse, pa pogovarjat se z mano. Ker se ni zgodilo ne eno ne drugo, se je odpeljal in čez nekaj minut je spet zvonil telefon. Ogorčenje na drugi strani je bilo popolno. Mislim, kaj takega! On se sicer opravičuje, ker nas moti, ampak kaj takega! Da ni mogel psov videt in z mano se pogovarjat, to je pa višek! V časopise nas bo dal, in to kar v Slovenske Novice! Bomo že videli, ja uboge živali v naši oskrbi, vendar, ko smo pa taki! To je nezaslišano!… itd….itd…
Danes sem več ali manj v mirujočem stanju. Ne dajem si več injekcij, ker nočem uničit želodca. Pa zato mirujem, ker se že od jutra ukvarjam z našim najmanjšim dudarjem, ki se je odločil zapustiti ta svet kar tako, nenadoma, brez vidnega razloga, z danes na jutri. In mirujem zato, ker mi tako ustreza; zato se tudi ne bom pogovarjala s kar nekom, ki kliče iz Horjula, da kje da smo in ubogim živalim v moji oskrbi vozi Pedigree (ki ga navsezadnje - in to je res višek vseh viškov! - še za jest ne bodo dobili). Pa ne bom se pogovarjala zato, ker se mi ni treba, me to ne zanima in ker čvekanje v tri dni z neotesanimi tujci ne prinese nobene koristi za živali.
Gospod še sedajle, sem prepričana, kar pljuva okoli sebe. Razlaga vsem, ki so ga pripravljeni poslušat, da se mu kaj tako nezaslišanega še v življenju ni pripetilo. In gotovo razlaga, kako bi mu itak bilo vseeno, če mu ne bi bilo tako zelo hudo za živali, ki so v oskrbi takšnih groznih ljudi. Hej, vseeno mi je. Imam le dve skromni želji za danes: da bi dudar zmogel še eno noč in da meni ne bo razneslo noge.
Pa poglejmo, kaj je groznega pri nas. Prvič danes sem vstala nekaj minut po drugi uri zjutraj. Drugič nekaj minut pred pol peto in to bi bilo to. Od tedaj do sedaj sem obdržala pri življenju enega navadnega tigrastega mačka in vmes oskrbovala ostalih 80 živali z vsem, kar potrebujejo. Oprala sem cote in jih obesila, pa skuhala sem in odgovarjala na telefonske klice. Spravila sem precej poškodovanega mačka iz Tržiča do mojega veterinarja (ker zavetišče Perun ni odgovorilo na klic, ker je bil telefon spet izklopljen, jaz pa nisem mogla pustit poškodovanega mačka na cesti) in prevzela stroške za njegovo oskrbo. Je negativen, kastriran, zašit in živ. Peljala sem se v občino, ki je ne pokriva nobeno zavetišče, na klic občana, ki je psa opazil ob cesti. Ni ga bilo več, imam pa vsaj mirno vest.
Kmh… a sem še kaj počela groznega? Ne vem, dajmo pogledat še, česa nisem počela. Nisem manipulirala z ljudmi, ki jih imam rada (pa tudi s tistimi ne, ki jih ne maram), nisem jim lagala (pa tudi tistim drugim ne), nisem nikogar zavestno prizadela (če odmislim gospoda, ki sem mu s svojim nemogočim vedenjem odtegnila nekoristen čvek in firbcanje), kot tudi nisem pobrala večerne runde drekov, ki so jih pridelali moji varovanci. Grozno.
Pa poglejmo, kaj se zgodi ob takšni ogorčenosti… nepravilne porabe davkoplačevalskega denarja mi ne morejo očitat, ker ga dobivam za oskrbo živali in ne za oskrbo mentalnega zdravja ljudi ali pa sploh za karkoli v povezavi z ljudmi. To sem danes počela, torej oskrbovala živali - in porabila kup davkoplačevalskega, za povrh pa še en kup svojega denarja. Ne morejo mi očitat, da nisem želela oddat živali izven uradnih ur, ker gospod ni hotel posvojiti, pač pa gledati živali. Lahko mi očitajo, da se nisem želela pogovarjat s tujcem, ampak to bom preživela. To ni tako hud greh kot manipuliranje in laganje ljudem, ki jih imaš rad, na primer.
Zgodi se torej en prazen nič. Vse polno nepotrebnega razburjenja, če zaradi drugega ne, pa samo zato, ker je meni čisto in popolnoma vseeno. Imuna sem, ne gane me, vseeno mi je. Če se bo pa slučajno kdo zares zavzel spravit me ob živce in imunost uničit, bo pa kak drug bedak v Sloveniji z veseljem plačeval oskrbo živali iz Tržiča, recimo. In blebetal s tujci ob sobotah popoldan ves utrujen in polomljen za vseobče dobro.

P.s. Če slučajno kdo ne razume slovensko, pa je treba prevesti, kako je tole z zornimi koti - razumem tudi kak tuj jezik, samo z besedo na plan.

… da se svet ne vrti po mojih pravilih. Res je, res. Bi bilo lahko čisto prelepo, če bi se. Ne bi nihče mogel razvijati teorij o tem, kako zelo besna sem in kako brezglavo reagiram, se obnašam nepremišljeno in kar je še takega, kadar se svet ne vrti po mojih pravilih. Huda posledica, res. Bi moral kdo kdaj pa kdaj pogledati sebe, v sebe, v te strašne globine, v katerih se lahko od samih besed še vsem, ki so požrli pamet tega sveta, zamegli.

Ko intenzivno porabljaš ves svoj razpoložljiv čas, ki ga imaš na razpolago v recimo da zadnjih petih letih in razmišljaš o odgovornosti, vzrokih, posledicah… in je rezultat na koncu ta, da s široko odprtimi očmi in usti buljiš v raznorazne sodbe, ki jih tisti “pravi” odgovovorneži, rojeni odgovorneži, spravljajo iz sebe z besedami v vidno polje nekoga drugega, se resno vprašaš, kam si gledal in kaj je sploh realnost.

Kako easy je, a ni? Opletat z odgovornostjo in hkrati rušit vse, kar besede gradijo? Si mislit, da smeš to počet in da posledic ni? Živet s tem, kar počneš drugim in si mislit, da si krasen in da v življenju ni potrebno prav nobene škode popravit? Sodit o tem, kako kdo dela, zakaj dela tako, svetu krasti telefonske impulze zato, da razglabljaš o tem, kako je nekdo neumoren bedak, ker dela tako, kot z vsem srcem in znanjem verjame, da je prav?

Težko povprečen bralec dojame, kaj ima vse tole sploh veze s psi in mački. Bi rekla, ker sodim tudi jaz. Pol mi je oproščenega, ker se vsaj trudim razumeti (in prav predrzno pričakujem to tudi od drugih). Zato, da bo kdaj za koga drugega lažje preživeti na tem svetu. Meni kakšna lahkotnost bivanja ni blizu, ker so posledice izkušenj točno tole in nič drugega:

Vir: SSKJ

poslédica -e ž (ẹ) navadno s prilastkom stvar glede na
tisto, iz česar izhaja: predvideti posledice; to dejanje bo
imelo hude, neprijetne posledice; kajenje bo imelo zanj
nepopravljive posledice; bal se je vseh posledic / odstraniti
posledice potresa; krediti bi omilili posledice poplav; čutiti
posledice vojne / dolgotrajna lakota lahko pusti posledice na
človeku / bolezen je posledica nehigieničnih razmer / ni
pomislil na posledice, ki bi lahko nastale / prometne nesreče
s težkimi, trajnimi posledicami / ekspr. naredi tako, ampak
posledice boš nosil sam čutil, trpel // rezultat, dosežek:
šolska reforma je imela dobre in slabe posledice / delitev
dela in rast tehnike sta imela za posledico razvoj rokodelstva

● publ. izvajati posledice zaradi neizpolnjevanja predpisov
kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov; pisar., redko v izogib
posledicam da se izogneno posledicam

Kaj je izkušnja, prav tako opredeljuje SSKJ.

Ko bi se svet vrtel po mojih pravilih, bi zares razmišljali o posledicah svojih dejanj (tudi to je v SSKJ) in ne le govorili o tem in tratili besed v prazno. Vsi plehki užaljenci, reve in ostali invalidi bi morda napredovali za kakšno stopničko. To pa res zna boleti, napredek namreč (beri SSKJ) zato je res, zares lažje le soditi. In ko te nekaj stisne v kot, je daleč najlažje poteptati lastne globokoumne besede in zariniti vso razpoložljivo orožje nič hudega slutečemu sogovorniku naravnost v kakšen vitalen del telesa. Najbolje, da pohabiš še koga, pa imaš družbo. Dobro družbo.

Zatorej vsem predlagam, ki piskate, kjer se le da (v duhu napredka, kakopak), ki kradete impulze, prostor na forumih, onesnažujete okolje že s svojimi sodnimi mislimi in karkoli že počnete za futranje svojega neizmerno velikega ega, ki mora biti vsak dan le še večji in zaradi katerega bo čedalje manj prostora za dihanje za ostala živa bija na tem svetu… da najdete kak drug planet za svoje početje.

Tule na mojem bo takole:
- mačke oddajam zgolj in izključno za bivanje v stanovanju brez možnosti izhoda ven s posledicami za vse, ki bodo podpisovali pogodbo z mano s figo v žepu,
- za pse bo posvojitelj skrbel v skladu z precej višjimi merili, kot so določena v našem, evropskem, krasnem Zakonu o zaščiti živali, ki predvideva med drugim še vedno preprečitev kotitve nezaželenih mladičev (kako genialno!),
- morebitni posvojitelji bodo z mano opravili kulturen in vljuden, brez kakršnegakoli vpletanja svojih neobvladljivih čustev in v primernem času razgovor, ki se mu reče posvojitveni, sicer bodo pač prevzeli odgovornost za svoje nekontrolirano opletanje z novodobnimi prešernovskimi - žrtvenimi forami v obliki vseh mogočih dramatičnih zapisov,
- vsi moji znanci, sodelavci, prijatelji bodo upoštevali moj osebni prostor, ker jih v nasprotnem primeru preprosto ne bo več (kaj morem, posledice so vsepovsod),
- in moj dnevnik bodo brali le tisti, ki si to zaslužijo, pri oceni o tem, ali si to zaslužijo, pa bo odločilna njihova lastna presoja (pobožna želja za konec).

In če bi se svet res lahko vrtel po mojih pravilih, nihče več nikoli ne bi rekel, da odganjam ljudi, ki so krasni in idealni posvojitelji, da sem nemogoča, ker imam previsoke zahteve, da sem nedojebana, ker mi ni vseeno za tiste, ki niso ljudje; in čisto vsak med nami bi sprejel posledice svojih dejanj. Tako zares, ne za hec. To bi pa res bolelo. Lažje se je skrit v najmanjšo možno, v lastno koleno zvrtano luknjo, če drugam ne gre in od tam, daleč stran, opazovat posledice, ki si jih povzročil. In navsezadnje, res ni za opletat s spomini (in izkušnjami in posledicami), ki pripadajo sanjam in niso namenjeni za bojevanje. Po domače: go away od tistega, kar si slabega povzročil, če ne moreš popravit. To je daleč najlepše, kar se lahko zgodi tistemu norcu, ki bi rad, da se svet vrti po njegovih pravilih.

In do konca življenja živi s tem? Ne razumem…

Ko se pogovarjam z odraslimi ljudmi, ki so običajno celo starši, ki hodijo po svetu prosti in niso vključeni v razne zdravstvene projekte, ali kako bi se temu reklo, pa ki še nadvse radi opletajo o odgovornosti do ostalih živih bitij na planetu… in hkrati vedno znova ugotavljam, kako zelo dvolični so, pa kako zelo se vsaka odgovornost do kogarkoli začne in tudi konča že kak milimeter pred lastnim nosom in lastnimi interesi… ne razumem. Ne razumem, kako se je lahko od daleč ukvarjati z delom in navsezadnje z dnevniki nekoga drugega, ki se trudi… in si misliti, da kaj dobrega narediš s tem. Se izobražuješ, pomagaš s tem komu, razvijaš odgovornost do drugih bitij, se lažje vidiš v ogledalu zjutraj? Ker si zajebal, kolikor se zajebat sploh da, pa misliš, da bo lažje, ko boš odgovornost za to preložil na ramena nekoga drugega? Ki se itak trudi?

Si naredil kaj manj hudega, če rečeš, da preprosto ne veš, da se nekaj dni starega mačjega mladiča hrani več kot “včasih celo dvakrat dnevno” in ga zadržiš v svoji laični oskrbi do skorajšnjega pogina zato, da zadovoljiš potrebe svojega otroka? Odrasel človek, ki hodi naokoli prost? Si lahko misliš, da si naredil nekaj zares dobrega, ko tik pred zdajci nenadoma najdeš nekoga, ki bo kriv za končni rezultat svojih bolnih nagnenj?

Že zdavnaj sem z vso skrbnostjo zgradila skorajda nepredušen zid okoli sebe. Na podlagi izkušenj, kakopak. Tudi takšnih, ki ti zamajajo vse temelje, ko se sprašuješ še leta, kako je mogoče, kaj si spregledal, kako se ti je lahko sploh zgodilo, ali je mogoče, da si bil popolnoma slep in nenandoma ne gre popolnoma nič skupaj. Otipljiv svet, pa tisti iluzionističen… kateri je pravi? Se je sploh zgodilo, je možno, da se ni? Dokler diham, menda imam možnost izbire, tudi takrat, ko se mi zdi, da sem požrla že vso pamet tega sveta. In popravim, če se mi zdi, da sem na dobri poti karkoli kapitalno zajebat. Ali pa vztrajat, ko se mi zdi, da mi kaj takega ne bo uspelo niti, če bi se zares zelo potrudila.

Same k****** besede so nas. Tudi mene. Če v drugem ne, pa v tem, kako bom poslala nekam vse, kar ne prinaša rezultata. Otipljivega, pozitivnega; takega, ki ne dopušča nobene zmede na podstrešju. Še vedno dovoljujem razne fame o moji zoprnosti, neprofesionalnosti, dvomih v moje delo in zmožnost presoje, kaj je dobro za živali v moji oskrbi, o delovanju zavetišča na način MM, o blond in modrooki nedojebani kuri, o težavah z lastnim obstojem, smisli in podobnimi globinami nimampojmačesavsega - in to zaradi vseh rev-nih ljudi, ki ne premorejo v resnici niti kančka odgovornosti do kogarkoli živega, ki seže dlje od tistega milimetra pred lastnim nosom.

Da bo jasno: če slučajno kdo ne ve, se dudarje hrani tolikokrat, da so njihovi trebuščki polni. Vsak dan točno tolikokrat. In če niste sposobni kapitalnih zajebov, ki ste jih storili v življenju, popraviti - potem priporočam kaj drugega kot visenje na dnevniku, recimo. Kak drug hobi, npr. vrtanje lukenj v lastno koleno ali pa kaj podobnega, lobotomijo morda, karkoli, kar bi povzročilo kakršenkoli pozitiven premik v glavah odrasilh ljudi v odnosu do drugega živega bitja.