Včasih se mi je dozdevalo, da pod največjim pritiskom najbolje funkcioniram. Zna biti, da te z leti mine… ampak meni se res ne ljubi zato, ker bojda preveč jezik stegujem, gledati tule inšpekcije kar naprej. Jutri pride celo celjski urad semle. Jih po mnogih letih, ko so mačke crkovale, ne da bi kdo vsaj z eno trepalnico na levem očesu trepnil, nenadoma zanima, kako jim je zdaj, ko celjske mačke po pogodbi z občino oskrbujem jaz. Pa ne, da je to uspeh? Da same vrhovne zanima, kako je en usran, garjast, polomljen, frcast maček s ceste? Jejhata, morala bi prekipevati od viška energije, poglej, kaj sem dosegla! No, pa ne. Mi ne pašejo cenjeni obiski, ko mi Liza umira. Na živce mi gre in nimam pojma, če bom sposobna kulturne, torej vljudne komunikacije.
Včeraj so me klicali s kranjskega urada. Imajo na terenu psico, nemško ovčarko, staro pet let. Atrofija mišic, shiranost, kup kožnih težav, požrta od garij, veterinarji domnevajo, da je še “nekaj zadaj” in da ne gre “le” za petletno ušivo oskrbo. Pa mi rečejo pristojni, da jo nameravajo odvzeti in jo namestiti k meni, ko je psica ravno kranjska. Pa da lastniku ne morejo nič vzeti, ker še zase ni sposoben skrbeti in da oni “kot država” mi tudi ne morejo plačati. Jaz sem pa vendar ljubitelj živali in bom poskusila, zagotovo. Ko sem rekla, da niti slučajno ne bom poskusila, je bil odgovor… “no, vidiš! Tudi vi ljubitelji enkrat postanete realni! Ponujamo sesuto psico, (ki bi jo bilo potrebno evtanazirati ne zdaj, pač pa pred vsaj štirimi leti - ampak takrat pač ni bilo tako hudo, je bilo bolje nič narediti celih pet let, kajne??!), ti je pa nočeš vzeti…”
Kaj, ko bi se počasi zresnili? A? Ali se bomo rajši hecali, pa se malo obiskovali in pregledovali podolgem in počez, da ne bo dolgčas?
A bi že kdo ukinil prosim VURS-u pristojnosti, ki jih žal imajo na področju zaščite hišnih živali?

.. bo seveda vse drugače. Pri nas bomo nehali z gašenjem požarov in začeli resno delat. Vtise bom zbirala najbrž še nekaj dni, potem bi bil čas za kakšno resnejše poročilo. Sem vesela, da so vse naše prostovoljke preživele:))).

In na smrt žalostna, ker Liza po enajstih letih odhaja. Ne verjamem, da je kaj več kot nekaj dni še pred njo. Menda sem že povedala, da svojega psa ne bom imela nikoli več.

Let iz Bruslja do Brnika je bil miren, Pici tudi. Enkrat vmes je bruhala, pa še to čisto malo. Do doma se v avtu niti oglasila ni. Vmes sva se ustavili še na kliniki, sem šla pogledat našega povoženega in Škili, ki hvala ne vem komu malo lažje diha. Te ne bom klicala zdajle, je že pozno… samo toliko, da veš, da je tvoja razvajena mačka ok :)). Tule grozi vsem po vrsti, hudega ji torej ni, hehe. Hvala za družbo in sprehod po znanem mestu… Pepsi, tebi pa za vse ostalo.