VURS-u ni všeč ideja o tem, kako so živali po tridesetem dnevu naša skupna last. Pravijo namreč, da je zakonodaja jasna. Žival neznanega lastnika za trideset dni postane last lokalne skupnosti v oskrbi pristojnega zavetišča, po tem času je lahko uspavana. Če ni, nimajo sicer nič proti, ampak potem ni naša, pač pa od tistega, ki se je odločil tako, da je ni uspaval. Jebemti; kolektivna odgovornost, zmožnost empatije in podobni pojmi so celo sranje. Absolutno pretežko za razumet.

Na njem živijo prav posebna bitja. Gospa Lutka in gospod Ego imata vse polno majhnih otrok… in njuna osnovna naloga je naučiti jih, kako postati miss Zavisti, pa miss Kurje juhice, pa mister Polnih jajčk in mister Praznega možgančka.
Zanimiv planet, vam povem. Gneča je na njem, upam, da se ne bodo razširili prehitro in bo moč še kaj postoriti proti temu. Pa poskusimo.

V tujini ima vsaka resna živalovarstvena organizacija čisto resno delo. Obsega področje piara (zelo pomembno področje, usmerjeno in namenjeno prav tistim s planeta lepote, ker ostali razumejo brez prevoda in od katerega - mislim na področje piara - je mene potrebno odvleči čim dlje stran, v kolikor pride kdaj v življenju trenutek, ko se ne bi mogla kontrolirati), pa pridobivanja finančnih sredstev, strokovnih služb, kadrovske politike, organizacije prostovoljcev, neposrednega dela z živalmi itd. Trarararadaaaam… firma torej. Taka čisto zaresna, v kateri ljudje za pošteno in dobro opravljeno delo dobijo plačo (in po možnosti so nagrajevani), ki jo porabijo, kakor želijo. Vsekakor delodajalec pričakuje, da bodo oblečeni v skladu s politiko firme, da si bodo tu in tam privoščili npr. frizerja ali kupili brivnik itd. Po vsej verjetnosti si ne bodo s svojo plačo kupovali fička iz leta 23, zna biti, da si bodo privoščili še tečaj iz retorike, da se ne bodo obnašali neprimerno, ko bodo svojo firmo predstavljali v širnem svetu. Na tržišču torej.

Kdo bi si mislil, da v takšno smer izobražujejo tisti, ki najbolje obvladajo živalovarstveno področje. A ni tako, da bi morali hoditi okoli razcapani, smrdljivi in umazani, zgarani in s podočnjaki do tal, pa živeti bi morali v prav tako ali še bolj umazanem, smrdljivem, usranem okolju, po možnosti med golimi štirimi stenami in pravzaprav brez pravic do prevoznega sredstva, ker v življenju pač ne bi smeli storiti nič drugega kot šteti gliste in trakulje, ker sicer pač nisi pravi živalovarstvenik?

Pa ne samo to. Morali bi poslušati tiste iz planeta lepote. Tam imajo VEDNO prav in to prav o VSEM. Tam te naučijo, kakšne korake moraš delati v življenju, da so ravno pravi za njih. Moraš imeti ravno pravi smehljaj na obrazu (khm, tule odpovem, to sodi k piarovcem - moj poklon, resno mislim). Moraš upoštevati njihove “strokovne” nasvete o tem, kaj je za žival (v tvoji oskrbi, zaradi katere se moraš usmrajati med golimi štirimi stenami, če si taprav) najboljše, predvsem pa moraš vedno in povsod upoštevati nasvet o tem, kako je potrebno ravnati z ljudmi, da bodo zadovolj(e)ni. Ker če ne bodo, te ne bodo marali. Če te ne marajo, pripiši sebi neuspeh firme. Kar naj pocrkajo vse živali, oskrbljene v skladu z najvišjimi možnimi standardi, ker jih NOČEJO. Od tebe že ne, ker nisi priden, ker jih ne ubogaš, ker ne razumeš, da so prav oni tisti, ki imajo vedno o vsem prav. Kaznovalna politika torej. Ampak, a nismo že velikokrat slišali, kako to nikakor ne deluje?

Sploh če si jaz. Jaz, prav osebno jaz… ne bom nikoli razumela, kako je mogoče, da te pokliče novinar in te vpraša, ali boš res uspaval 1000 (tisoč!!!) mačk (in četudi bi držalo do zadnje pičice, zakaj nihče vsak dan ne vpraša v ostala zavetišča, koliko so jih uspavali tisti dan??). A ima kdo kakšnega šefa v življenju ali pač ne? Če že ne zna sam razmišljat, a ne bi moral šef poskrbeti zanj? Nikoli ne bom razumela, zakaj se je potrebno ukvarjati z mano osebno. Sem v vseh teh letih ugotovila, da je ta pojav v Sloveniji neizogiben, do tu še gre. Ampak zakaj, za vraga milega? Kaj koga briga, s kakšnim prevoznim sredstvom se vozim okoli in kakšna je barva omare na fotki, narejeni z namenom, da žival najde dom? Bi kdo morda rad zamenjal z mano? Nima veze, je nemogoče, ker jaz ne bi menjala. To bi bila prava kazen… življenje na planetu lepote…

Morala sem povedat, zdaj pa iščem piarovca, da rešim firmo, ki sem jo zasrala s svojimi načeli.

Nisem več tako zelo srečna. Danes sem jih nehala štet. Še vedno so, nekaj manj jih je in tudi samci so označeni in kastrirani. Vsaj večina njih. Mačk je kolikor hočeš, eno sem videla označeno, kar pomeni, da so opazili tudi njih.
Ko se pogovarjam z ljudmi, pravijo, da je situacija boljša le v Skopju, pa še to samo v centru. Drugje je še vedno prav tako, kot je bilo. Da imajo zavetišče v Skopju, da so jih precej “pospravili”, ostale vračajo v okolje. Posvojitev praktično ni. Da deluje nekaj društev od lanskega leta… da se premika, da imajo zakon in precej tujcev v mestu, za katere je bilo treba narediti mesto bolj “kulturno”.
Starih psov ni, jasno da ne. Ležijo po ulicah in dokler jih ne ogovoriš, izgledajo kot mrtvi. Da to niso, se vidi le po gnojnem izcedku iz nosu, iz katerih jim le-ta dobesedno kaplja. Vsaj v centru so vsi okuženi… izcedek iz nosu, kašljanje, zagnojene oči… ves antibiotik je šel že k vragu, pa v pet shopu so nadvse zadovoljni, ker jim je Royal Canina že skoraj zmanjkalo.
Ampak… ko jih ogovoriš in ko spljuvajo ves gnoj, so pa celi srčki. Za trenutek pokažejo vse, kar znajo. Vlečejo za hlačnico, delajo poklončke, dajejo kar vse štiri tačke naenkrat, tudi če jih nočeš in na vsak način ti hočejo spulit šlape z nog. Ne vem, če sem že kdaj kje srečala toliko prostoživečih tako zelo prijaznih psov. Vsi so takšni… zaupljivi, brez slabih izkušenj in povsem odvisni od lastne iznajdljivosti. In vsi po vrsti utrujeni od življenja. Dokler ne pogledaš v zobe in dokler jih ne napade moment igrivosti, delujejo tako zelo stari…
Ljudje jih ne preganjajo. Pustijo jih na miru, pravzaprav izgleda, kot da jih sploh ne opazijo. Nima veze, kakšni so; veliki (danes sem srečala sorodnika od moje Paprike, samca, velikega, malo temnejšega in prav tako brez pol repa in ravno prav nezaupljivega, da sem prepričana, da je iz njene linije), majhni, v dobrem ali slabem stanju - za njih jih praktično ni. In ker imam grozno slabo lastnost in ni prav nič na tem svetu tako dobro, da ne bi moglo biti bolje, sem spet nesrečna. Ni dovolj, da jih ne preganjajo, da jih sterilizirajo, označujejo in da so se premaknili naprej… ne, meni je na smrt žalostno, ko gledam ljudi, ki hodijo mimo njih in si mislim… u pikapolonico, kje je tisto v stilu “v slogi je moč”? Vsi ti ljudje ne morejo poskrbeti za vse, ki karkoli potrebujejo? Zakaj nas mora biti nekaj, ki skrbimo čez vse meje, drugi pa ne morejo niti malo? Ko že imaš vse, kar rabiš… običajno streho nad glavo, pa prevozno sredstvo in vse ostale “nujne” reči, je treba sedet na svojemu času in denarju, da ja ne bo odteklo ne eno ne drugo tja, kamor bi v resnici moralo?
“Nehaj pihat”, mi govori Tanja (ki ima mimogrede muskl fibr v vratu, ker že dva dni skenira okolico levo in desno v zelo pravilnem časovnem zaporedju, da nama ja ne bi kdo ušel)… Nehaj pihat, ja. Pa nehaj pisat s tremi pikicami na koncu povedi (kot vedno, kadar mi je na smrt težko). Pa nehaj se že mučit, ker se vseh rešit ne da. Kar seveda ni res. JAZ ne morem vseh rešit, VSI jih pa lahko.
Kar slabo mi je, ker vem, da bom morala domov. Kjer ni pravzaprav nič drugače. Spet bo šlo čez vse meje… do naslednjega leta, ko si bom omislila dopust tam, kjer bom lahko pihala.