Pride dan, ko ga sploh ni. Ampak običajno je, vzame si nekaj sekund na dan, včasih celo minut in spravi v pravo zaresno ravnovesje vse, kar v ravnovesju ni. Tako na daljavo, iz nekih drugih sfer. Potem odide varovat drugam.
Kako grozno bi šele bilo tule brez njega. Si sploh zamislit ne morem.

Kot vsak pof**** dan sem tudi danes dežurna. O, nee… z 112 kličejo… je bil moj edini komentar, preden sem dvignila. Ker me z 112 nikoli ne kličejo, da bi vprašali, kako sem, mi ni všeč, kadar se mi izpiše njihova številka na mojem telefonu.
Torej. Nekdo je povozil mamo mačko in njenega mladiča. V ulici v Logatcu, ki je polna ležečih policajev. Ko sta pa ravno tako prikladno sedela sredi ceste vendar, kaj pa češ drugega kot povozit ju? Mačka je mrtva, njen naraščaj pa v zavetišču. Ni se mi ljubilo razlagati centru za obveščanje, da letos nihče nima pogodbe z Logatcem in da naj pokonci vrže uradnega veterinarja. Tudi meni se ni dalo klicati. Ne vem, če se mi sploh bo. V zakonu piše, da sem dolžna zagotoviti veterinarsko oskrbo. V praksi izgleda to tako: najden maček v Borovnici. En del tačke mu manjka. Moji veterinarji presodijo, da je poškodovan, vendar se mu da pomagat. Treba mu je amputirat tačko. Takega ga v okolje ne morem vrnit, sprejeti ga nisem sposobna, torej se najditeljica odloči in ga je pripravljena posvojiti. Amputacija stane 180 evrov. Brez ostalih stvari. Da se sploh lahko začnem menit o kakršnikoli oskrbi, moram najprej klicat mojega inšpektorja in prosit za odločbo kljub temu, da imam pogodbo. Ko sem napotila najditeljico po potrdilo na občino, so jo namreč zavrnili, ker so menda že porabili ves denar. Dobim odločbo; in kaj se zgodi takole v praksi? Maček ne bo sprejet, obravnavan je tako, kot da bo vrnjen v okolje, torej oskrbljen in v njegovem primeru celo posvojen. Občini bom na podlagi odločbe, ki je pravzaprav sploh ne bi smela potrebovati, zaračunala kastracijo in odpravo parazitov. Razliko do amputacije bom plačala JAZ, ker si tisto o tem, kako moram zagotoviti veterinarsko oskrbo, lahko vtaknem direkt v rit. Veterinarska oskrba je namreč z največjo lahkoto tudi evtanazija in če se s tem slučajno ne strinjam, lahko tudi požrem posledice svojih glupih odločitev. In tako naprej vsak dan nekajkrat.
S temle logaškim dečkom je podobno. S to razliko, da se mi tokrat še klicat ne da za tisto odločbo. Nasploh je moja življenjska energija vsak dan manjša in ne večja. VURS se trudi, da bi jo še zmanjšal in če ne bi bilo svete jeze, bi to morda še celo uspelo. Namreč. Na GU LJ imajo vsake toliko sestanek. Grozno jim grem v nos in napovedujejo vse sorte reči. Če ne bi bila samostojna, bi prijavila mobing. Tako pa čakam, da se pojavijo tule, običajno se napovejo. Ko se bodo naslednjič, bo z mano odvetnik. Pa prav neverjetno je, da je stanje svete jeze lahko celo konstruktivno. Imam namreč pripravljenih kup predlogov (eden najobširnejših gotovo zadeva področje poenotenja delovanja zavetišč v RS) in prav z navdušenjem bi (bom, a ne?!?) spremljala njihov pohod čez vsa ostala zavetišča. Brez dela ni jela, prijatelji moji. Kako zelo mora nekatere boleti pravi odnos do živali, to je prav neverjetno. Kaj so vam naredile hudega?

Ni mi več grozno smešno. Mačko izpod moje postelje sem spravila na sterilizacijo, nazaj v okolje pa ne. Preveč prijazna je, grozno prijazna pravzaprav. Delna kap jo sune, ko okno odprem in prav nič ne kaže, da bi silno pogrešala opevano mačjo svobodo. Mojih najmanjših pet mi spet povzroča zadrgnjen želodec. Kaj, če jih ujame kak virus? Bodo naslednjo minuto bruhali in driskali, bodo zdržali do prvega cepljenja, ne imeli usodne reakcije in dočakali še drugega? Ker potem smo zmagali… do naslednjič. Do naslednjih pet. Bodo jutri živi vsi tisti, ki naj bi bili ali morda koga ne bo več?
In ni mi več grozno smešno, ko uspem pod roke namenoma, pri polni zavesti in prostovoljno dobiti kakšno psihopatološko literaturo. Kar tako malo, za sprostitev. Pa ugotovim (žal za to sploh ne potrebujem strokovnjaka), da trpim za tistim sindromom… khm… sem pozabila, kako se mu reče. Za tistim, ko ne preneseš bližine. Grozno, ne prenesem bližine. Še bolj grozno je, da obstaja razvojna analitična psihoterapija, ki bojda zelo pomaga pri premagovanju takšnega sindroma, ampak jaz nočem pomoči. Torej bom do konca življenja trpela za/zaradi enega butastega sindroma, za katerega bi znala celo sredi noči zrecitirat, kako sem ga razvila :))). Nič bat, ne bom se tega lotila takole javno, zasebno pa še manj.
Ampak je sranje tole, res je. Ne bi se rada prestavila v spalnico, ker je čisto verjetno, da bo tam kak kupček driske ali bruhanja. V bistvu… pih, kaj me briga, pač bo. Se bo že kdo pojavil in se namesto mene odločil, kaj storiti. Nisem navezana na nikogar, še manj me skrbi za koga in v bistvu mi je vseeno za vse sindrome tega sveta. Predvsem pa nikogar ne potrebujem in nasploh sem povsem sposobna kakšno majčkeno krizo prenesti brez najmanjše težave. Še najbolje se obnese, če se v takšnih trenutkih posvetim strmenju v male mačje riti in tiščim pesti skupaj, da bo ja šlo do prvega cepljenja, pa potem od prvega do drugega tudi.
V resnici ne razumem, zakaj se toliko kretenov vsak dan povsem prostovoljno odloči odtipkat mojo telefonsko številko, nikoli se pa še ni zgodilo, da bi se kak razvojni analitični psihoterapevt prostovoljno spravil name. Ker privoščit si ga itak ne morem in zna biti, da bi mi kdo očital, da moja plača pač ne bi smela biti tolikšna, da bi si kaj takega smela privoščit, če bi se mi slučajno zahotelo.
Za kateri klinac delam, kar delam? Cele ljube božje dneve in noči? En klinac mora biti, ker smisla pač ni, torej je tisto drugo. Klinac je, pa še patološki. Trenutno ne prenesem bližine. Ne mačje, ne pasje, ne človeške, ne kakršnekoli sploh. In nikamor se ne morem umaknit. Jutri se bom že žrla, ker nisem Binetu vzela tistega mililitra ali dveh krvi in odnesla vzorec na faks, da dokažem, da je titer dovolj visok. Glede na to, da mora biti vzorec tam do torka do osmih zjutraj, potem pa cel teden ne delajo tega, sem podaljšala njegovo bivanje vsaj za teden. Samo zato, ker ne morem več. Ampak žrem se vseeno lahko. Pa zanimalo me bo, ali bo Dexter začel normalno hodit ali bo raje še vedno šepal. Pa interesantno mi bo v kunčico zijat in razmišljat, o čem razmišlja in kaj mi pravzaprav želi povedat, kadar me zbrca, ko ji hrano prinesem. A ni fajn? Pa v sredo dobim mejni inšpekcijski obisk in v četrtek bi bilo lepo, ko bi mi uspelo polovit 10 divjih mačk v Postojni. Končno… ker to vendar dolgujem tej družbi. Za to sem plačana. In napredovat je vsekakor treba, zatorej grem zdaj s strahom v kosteh v svojo lastno spalnico pestovat svoj sindrom in preštet morebitno drisko in bruharijo. Morda bom pa čez minuto ali dve, v kolikor bom kaj takega zagledala, v hipu polna energije in bom letala po bajti in nabirala sestavine za podporno terapijo, pa se sploh ne bom uspela ubadat z raznoraznimi sindromi. Ker… navsezadnje pač vse zmorem. Ko sem ravno jaz… in bi v resnici morala biti ponosna na to, da jaz zmorem, drugi pa ne. Jaz zmorem skoraj sto mačk in pol manj psov, drugi pa ne. Jaz sem nora, drugi pa niso. Kako fajn.