… pride novo leto.

V prejšnjem/prejšnjih nisem storila prav nič, da bi bili raznorazni sklepi uresničeni. Stare ljubezni so še vedno tu. Jezik prav tako dolg, kot je bil. Spanja, dopusta, odklopa še vedno od nikoder. Psi v pesjakih in mačke v mačjaku so še vedno le pobožna želja. Dovolj časa zase je utopija in pisanje o normalnih/trivialnih/”zanimivih” rečeh, kot so odnosi med ljudmi, svilena spalna srajčka, čipkaste tangice, seks in žuranje, pa zvezdice na nebu, romantični večeri ob svečkah in iskrice v očeh še vedno ne gre izpod prstov. Ampak… to bi bilo pravzaprav zanimivo, a ne? Pa to, kdaj je kje in kaj je kdo rekel in naredil, pa kaj se je zgodilo z možem, teto, sosedo; in kaj si je kdo na razprodaji kupil, pa kaj se je zgodilo tega in tega večera na tem in tem žuru. Zanimivo bi bilo brat še o vseh možnih nasvetih (za katere sploh prosil nisi) in o tem, kako si je kdo kupil avto ali kaj drugega.

Najbrž je dosti manj zanimivo brat o tem, kako je, ko dva uradna veterinarja, eden iz OU Celje in drugi iz OU Ljubljana prideta v zavetišče nenapovedano, se identificirata z izkaznicami in opravita nadzor kljub temu, da nista krajevno pristojna. Sicer moram priznati, da je bil nadzor opravljen korektno, če odmislim dejstvo, da ga na tak način sploh ne bi smelo biti. Naslednjič bom nenapovedane in “tehnično” neupravičene nadzore prestavila do prihoda odvetnika. Ker res ne vem, zakaj za nekatere velja vse in še kaj, za druge pa pač ne…

Kaj, ko bi vseeno eno o odnosih…. Menda moraš komunicirati. Če zaradi drugega ne, pa zato, da te lahko kdo do konca razočara ali pa pozitivno preseneti. V vsakem primeru je okrevanje možno le s pomočjo komunikacije. Torej bom komunicirala, da bom nehala čepeti v preteklosti. Prava čveka bom. Prijazna. Upoštevala bom vse nasvete, ker so nedvomno dobronamerni; sploh tiste, za katere sploh nisem prosila. Razumela bom vse puhle in plitke kot čajna žlička, z odprtimi rokami sprejemala vse laži in se smehljala na vse konce. S prihodnjim voščilom ne bom imela nikakršnih težav, ker bo pisalo: privoščim vsem en konec zdrave pameti.

Nikoli ni slabe volje, ampak res nikoli. Niti takrat ne, ko je treba “smrček” očistit. Včasih se jezi name, ker se jaz jezim na Papriko. Ko ji žugam, se postavi pred njo in zapoje pesem, da bi preusmeril pozornost z nje. Ker njegovih prijateljev se pač ne krega… Letos poleti, ko se je našim avtomatskim vratom sfuzlalo in so se odpirala in zapirala kar sama od sebe, sta jo s Papro mahnila proti vasi. Poskus pobega se je klavrno končal, ker sem šla z avtom po njiju. Peljati nazaj se nista hotela, sta pa tekla za avtom domov, kolikor so ju tačke nesle. Vse zmore; teče, je in pije, se igra, uživa in je srečen.
Počasi bo minil slab občutek na predbožični dan tudi mene. Tudi spomin na dan, ko sem ga prvič videla, ni več tako živ. In če je šlo tri leta, bo šlo pa še tri…