Zato je prišla Dama in prav kmalu sem jo zabrisala v arhiv. Ko vendar vidim, da ne zmore več. Prve dni se je ukvarjala z mano, kolikor se je lahko. Gledala me je izpod čela z nazaj poleženimi ušesi, vsa shirana. Delovala je kot volk, tak črn z belim starim modrim gobčkom in ne bi mogla trditi, da je oddala en sam samcat miritveni signal. Sem si rekla… okej, mladič nisi, torej je prva predpostavka za najino razumevanje izpolnjena. Stara si kot zemlja, tepli so te, stradali in prav niti malo skrbeli zate vsa ta dolga leta. Torej bova skupaj vsaj toliko, da začneš mahat z repom.
In sva se šli. Daj Dama, pojej malo. Prosim, čisto malo. Okej, ne bi jedla tega. Kaj pa tole… ali pa tole morda? Dve, tri ure na dan. Vmes sem strmo buljila vanjo in pričakovala vsaj kak znak, mali znakec, da me prepozna, da ve, da ji nič nočem. Kakršenkoli znak boljšega počutja. Pa ga ni bilo. Včasih je kar zaspala med mojim moledovanjem, naj nekaj vendarle poje. Saj navsezadnje vedno je malo, ker se ji ni več dalo mene prenašati, pa se je z zavihanimi žnablji vsaj pretvarjala, da spravlja hrano vase.
Sem vztrajala, ker ne kaže, da bi jo kaj bolelo. Kri je bp in tudi sicer, razen tega, da je stara in senilna ni nič narobe z njo. Imam občutek, da moram nekako vsaj malo popravit krivico, ki se ji je zgodila v življenju. Pride dan, ko je res slaba in pride dan, ko še bruha za povrh. Sem jo spravila v arhiv z obvestilom, da ne gre več.
Potem sem šla še enkrat pogledat, kako ji gre. Potrudila se je, vstala, zložila ušesa nazaj (rep še vedno ne dela) in začela fiksirat posodo z vodo. Dama, si žejna? Na…. in je pila. Potem je ponovila fiksiranje. Tokrat bi jedla. Na…. in je jedla. Kot še nikoli v vseh teh dneh.

In tako naprej vsak dan. Danes je eden od tistih slabih. Je dobila proti parazitom, pa jo je sesulo. Ampak človek se sčasoma navadi na vse in še kakšne muke. Brez skrbi je dolgčas; in kam bi prišla, če bi se nehala spraševat, zakaj sploh delam to?

Stanje je za en drek in javnost ima pravico to izvedeti :)))))))))))). Sicer je ne briga, če je stanje za en drek, zato bo javnost kmalu minila želja po obveščenosti. Posvojitve so, ravno toliko jih je, da ne morem reči, da jih ni. Denarja še za sprotne stroške ni, kaj šele za razvoj. Ampak o razvoju je itak bedno razmišljat, ker s pobiranjem odvečnih psov in mačk in igranjem z njihovo usodo ne prideš nikamor drugam kot do:
- novega doma ali pa do
- črne vreče in skrinje.

Drugega ni. Dan za dnem eni in isti štosi.