… ali drugače… kako izluščiti veselje do življenja. Samo to bi bilo predolgo ime, pa sem jo klicala Lučka, Luč.

Nič več mi ni treba pazit, ne bom več povozila njenega repa s stolom. Njen rep ne bo več razbil nobenega kozarca in povzročil nobenega prepiha.

Še enkrat razbita rutina, uničen mir in cmok v grlu.

Ne razumem. Danes sem sprejela 3 mačje sesne mladiče, mamo mačko s petimi mladiči, starimi dva ali tri dni in brejo bodočo mamo mačko. Ne, saj ne… ne bo mama, ker bo prej sterilizirana, da bomo lahko vrgli v kanto nekaj njih. Tole je zgolj za ilustracijo, ker se v resnici niti začelo še ni.
Ne razumem torej, kako je mogoče, da vsako leto furamo podobne zgodbe. In vmes se ne zgodi nič. Vsako leto ni dovolj denarja, malodane je zavetišče krivo za to, za skorajda vsak izdan račun se zgodi kak klic ali dva, občine na VURS naslavljajo vprašanja, kaj so sploh dolžni plačevati. Kaj bi šele bilo, če bi se mi odpeljalo in bi za vsakega od naštetih malo višje zaračunala 60 dni oskrbe, kolikor jim je po zakonu pripada? Ali da bi računala tisto, kar dejansko naredimo?
Mogoče bom končno izdavila, česa ne razumem. Ne razumem, zakaj se med enim in drugim in tretjim in itd. izdanim računom in spremljajočimi aktivnostmi s strani občine ne zgodi popolnoma nič. Nobene energije, usmerjene v osveščanje, nobenega prostora v občinskih glasilih, nobene akcije za cenejše sterilizacije/kastracije lastniških živali, nobenih dogovorov z lokalnimi veterinarji, nič. N-I-Č. Zakaj se pa oglašate, kako grozen je tale sistem financiranja zapuščenih živali?!

So zapuščeni problem zavetišč, pa zavetišč in še enkrat zavetišč?

Stara fora. Nisem prepričana, da mi je še smešna.
ZH je s svojimi glupimi forami o reševanju vseh živih, pa še tistih napol mrtvih daleč vodilno v hudi konkurenci glupih.
Danes ne morem več in tudi ne vem, če bom jutri lahko.