Zdaj sploh ni več dvoma, je črno na belem. Glavni urad VURSa bi mi rad naprtil hude reči.

In OU Kranj se odloča. Vrnit Brito ali pač ne? Ne razumem in tudi nisem več sploh sposobna komentirat. Vem le to, da imam pogodbo z občino Kranj, ki me obvezuje poskrbeti za zapuščene živali. Seveda tudi za tiste, ki imajo lastnika, pa jim to ravno ne piše na smrčku in gremo na teren zato, da jo vrnemo skrbniku. Normalno, do tu je vse jasno. Ko te potrebuje uradni veterinar pri ukrepih v zvezi z živaljo znanega skrbnika, pa mene na območju tega urada ne bo več zraven. Preden za sveto zatrdim, bom dala odvetniku pregledat pogodbo, če je slučajno kje kakšna obvezujoča reč… ampak če je ni, potem tudi mene ni. Zagotovo si bo potrebno najti drugega kretena za to, da bo lezel čez ograje in cele dneve in noči oskrboval psico, za katero veterinar napiše, da bi bila sicer mrtva najkasneje v 48-ih urah. Vrnit jo?!

“Kadar boš tako èutila in boš to hotela, boš tako naredila…a je bilo do sedaj kaj drugaèe?”

Ko bi vedela, kaj….

“Saj…pa je treba vse razumeti?”

Lažje je, ne? A ni? Si ne želim nič bolj od tega, da bi razumela.

Te dni sem zbrala pogum in čistila. In to tako temeljito, da sem kliknila vsakič znova še “delete trash”, da me ne bi slučajno zajela kakšna nostalgija. Ostalo je nekaj čisto malega. Za nedoločen čas.

“A je potem ves èas, ki je na razpolago povsem brez vrednosti?”

Zadnje dni me preveva povsem enak občutek kot vsako pomlad. Najprej se je nadvse veselim, ko pa pride, pa začnem…. pospravljat, sistematično in zelo natančno. Čisto malo manjka, pa bom napisala oporoko, ker se (kot vsako leto :)))) nikakor ne morem znebiti občutka, da je moja zadnja. Tanja že stoka, da bo morala tole prenašat vsako leto, ostali so se pa očitno že nehali obremenjevati z mojimi idejami in me sploh ne jemljejo resno. Ampak oporoko je pa res sranje napisat, če si jaz. Komu naj zapustim mikrosporičnega mačka? Ali drugače: KDAJ nehat, da ne obremeniš s svojim pogledom na svet še koga, ki noče biti obremenjen?

“Ali pa paè nikoli…”

Že dva dni med Staro Vrhniko in Veliko Ligojno leži povožena črna mačka. Bi rekla, da je samička. Prvi dan je ležala ob cesti, pihal je veter in ko sem se vozila proti njej, je izgledalo, kot da je živa. Za to iluzijo je bil kriv veter, ker ji je mršil dlako. Bila je tako živa, ta iluzija, da sem se ustavila. Kakšen občutek… ko veš, da je mrtva, pa se moraš prepričat, če je res.

“Res ne vem, zakaj mora biti vse danes in zdaj, ta trenutek, ker potem bo že prepozno… Zakaj in kaj bo prepozno?”

Drugi dan, danes torej, je ležala sredi ceste. Še vedno mrtva. Sem se vprašala, kako bi bilo, če bi takole, kot na in ob cesti ležijo mrtve živali (cca 6000 njih vsako leto pri nas) ležali povoženi ljudje. Bi tudi peljali mimo? Brez kakršnihkoli čustev, misli?

“…in ne maram se pogovarjat o stvareh, ki me morijo, ker zaènem samo pisat o tem in sem žalostna za znoret.”

Zamenjat moram okolje. Strašno težko ga je zamenjat, če veš, da imaš mikrosporično mačko za zdravit, ki ne potrebuje le zdravljenja. Star je čisto malo tednov, ostal je brez mame, brez ostalih mladičev. Kje so, nimam pojma. Ne zna še sam jesti in čaka mene, da mu pri tem pomagam. Rad bi zlezel k meni, jaz pa pridem v rokavicah, ga namočim v Zoniton, obrišem in na brzino, kolikor se le da hitro, nahranim in grem. Nobene tolažbe, nobene bližine, ničesar. Pa kako se okolje zamenja, kadar to rabiš, ko imaš v spalnici tri mačje dame in enega teden dni starega mladiča, da ti ni treba gor in dol po stopnicah sredi noči. Khm, tole sem hotela napisat pravzaprav… tri mačje dame čepijo na enem kvadratnem metru spalnice (nenadoma se imajo zelo rade) in nobeni ne pade na kraj pameti kaj drugega kot pihat name. Name! Kot da sem jaz kriva, kot da sem jim jaz porušila mir, kot da sem si jaz zamislila, da je strašno fajn sredi noči zbudit se z eno nogo v odprtem transporterju in z dudarjem (ki bi moral biti v zaprtem transporterju) v desnem ušesu! No, ne vem, kako zamenjaš okolje, razen morda tako, da preprosto greš, se usedeš v letalo in odpelješ v Amsterdam v zavetišče - delat. Upam, da me bo kdo tule zamenjal.

“Kadarkoli boš rabila družbo, te bom vedno zelo vesel…”

Seveda. Razen morda takrat, ko bom mikrosporična.

Nekaj dni je mimo, odkar sem se ubadala z malinami in ograjo. Kot vedno, me tudi tokrat ni nič bolelo, ko je bilo treba med trnjem in dvema ograjama priti na vrt. Pa čez vrt, tak urejen in lep. Do tlakovcev in rešetk za odtok vode, na katere je bila pripeta kratka veriga, na drugem koncu pa psica. Stara skoraj 12 let, po oceni veterinarja 24-48 ur pred gotovo smrtjo.

Odpeljana je bila z visoko vročino, v hudih bolečinah, hudo dehidrirana, s popolnoma praznim črevesjem. Diagnoza: peritonitis.

Čez vrtno ograjo sem plezala, ker lastnikov čez vikend sploh ni bilo. Bili so ravno toliko, po službi v petek, da so jo pripeli. Da ne bi bruhala po vrtu, najbrž. Pustili so jo brez hrane in vode. Brita je živa, ker je preživela operacijo. Pa zato, ker ima zagotovljeno pooperativno nego 24 ur na dan. Zato, ker ima odejo, na kateri leži, je na toplem, dobiva antibiotik, praznimo vrečo, v katero se izteka tekočina iz trebuha in zato, ker dobiva infuzijo. Ker nam je mar.
Lastnica je prijazna. Pokliče skoraj vsak dan in vpraša, kako je Brita. Ne morem verjet. Upam, da boste prebrali tole in da vam bo nerodno vsakič, ko se boste zagledali kjerkoli že. A razumete to? Da ima pri nas pes odejo? Pri vas pa gole tlakovce in ketno?
Kljub vsemu po petih dneh še vedno nimam niti ustne odločbe, da odvzem bo.

Vse mogoče ljudi sem že srečala. Takšne, ki ne vedo, kaj bi z odejo - razen svojo rit pokrili, ko jih zebe. Pa takšne, ki se jim reče uradna oseba in se znajdeš z njimi v zanimivi situaciji. Trudiš se dobiti še živega mačka iz stanovanja, v katerem je zaprt že vsaj mesec dni, sam, dehidriran, shiran in še komaj na tačkah. Ko ga dobiš, pride policist, ki reče: ne me narobe razumet, rad imam živali in ni mi vseeno za njih, vendar lahko v stanovanje vstopite le v primeru, ko gre za ogrožanje življenja. V nasprotnem primeru gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. Ejej… torej ta maček ni živ, ni življenja? Ne, ti odgovori taisti, ki pridigo začne z “ne me narobe razumet….”.

Kaj pa je za razumet? A je kaj? Ker če je, bi tudi jaz rada razumela, res bi…

Srečala sem tudi že takšne, ki te prosijo za pomoč. Tako, preprosto prosijo za pomoč in ti rečeš, seveda, izvoli. Le tole in tole bi rada, zato da ne bo frke. Ne gre za brezpogojno pomoč, ker postaviš pogoje. Zgolj zato, da bodo stvari štimale. Ampak ne… dobiš vse, le tega ne, kar si se dogovoril. In to zato, ker ne moreš odstopit od dogovora in ker se ljudem zdi, so prepričani ali pa jim je preprosto vseeno - da lahko na račun drugega počnejo, kar jim v glavo pade. Da lahko prekršijo dogovor in ni posledic.

A je kaj za razumet? Razen tega, da vsak sebe pokrije z odejo, za drugega jih pa ne briga? Če jih ravno zebe?

Tudi takšne sem že srečala, ki… next time.