Pred kakšnim letom je eden od mojih pogodbenih veterinarjev znorel name. Ni da ni, česa nisem vsega slišala. Rdeča nit, nikoli pozabljena, je vsekakor bila, naj bom srečna, da sploh kdo pride po kakšno žival in naj nikar ne postavljam nobenih - nobenih - nikakršnih - še z zakonom določenih minimalnih - pogojev. Pretreslo me je do konca. In potem so sledili povračilni ukrepi. Dobila sem nekaj odraslih najdenih mačk, ki bi morale biti po posegu vrnjene v okolje. Minilo je leto in dve od teh sta še vedno tu. Ena za zmeraj, druga še išče dom.
Vsakič, ko zagledam Bači, se spomnim na veterinarja in se mu v mislih zahvalim za ta izpad. Resno, od srca. In vsakič se v mislih opravičim mački, ker sem hotela, da se vrne okolje. Bači je najboljša mačka daleč naokoli; in jaz imam že celo leto privilegij, da lahko živim z njo. Čisto malo se vsake toliko zahvalim nevemkomu, da je nihče ne opazi.

V vsaki stvari je nekaj dobrega. Tudi v povračilnih ukrepih. Postaviš lahko prioritete na svoje mesto, če so se slučajno zabrisale. Postaviš lahko ljudi na svoje mesto, če si se slučajno zmotil. Nenazadnje je okej, če lahko toliko njim daš enega od smislov njihovega življenja in jim ga popestriš s svojim obstojem, četudi ne razumem, zakaj je potrebno toliko energije vlagati v pravo pravcato gonjo in sovraštvo.

V stiski sem. Kamorkoli se obrnem, se nekaj ruši. Preveč jih je, premalo je sredstev in odločat se bo treba o stvareh, ki so boleče.

Always do your best… se bom potrudila cenit tudi tiste, ki vso svojo energijo vlagajo v to, da bo meni še težje. Navsezadnje se trudijo in dajejo najboljše, kar zmorejo.

Eh ja… vse najboljše.

Sem mislila, da me težko še kaj preseneti in da mi je jasno, kako delujejo ljudske množice. Komunikacija pa res, zares boli in kot kaže, tudi misliti s svojo glavo povzroča težke poškodbe.

Fuck it, kaj čem.