Ni, da ni
Ko so nas pred časom tujci učili, da je živalovarstvo biznis kot vsak drug in smo mi pridni učenci fejst kimali ob teh modrih besedah, si nisem mislila, da bodo taisti razglabljali o tem, s kakšnim avtom se vozim v teh hudih časih.
Naša živalovarstvena scena ima trhle temelje. Žrtve, rešitelji, depresivci na zdravilih, začetniki gibanja animal horderjev na naših tleh, vsemogočneži, ki z ritjo sproti podirajo, kar naredijo. Vsevedi s poudarjeno oznako control-freak v karakterju, nezmožni videti, kaj je narobe. Si bom zapisala, kako zdajle vidim stvari čez pet let. Čisto in samo zato, da bom lahko rekla… saj sem vedela…
What goes around, comes around. Če kdaj, potem sem danes zagotovo najbližje temu, da razumem, kaj to sploh pomeni. Walk the talk sem pa že vzela.
Veselim se videt situacijo čez pet let. Res, iskreno. Bi rada videla živalsko policijo, delovanje novih zavetišč, novih nadebudnežev, novih kritikov. Še dobro, da gre le za živali.
26. July 2010 : 14:47
http://www.youtube.com/watch?v=v0NoHN1TU5I
28. July 2010 : 0:59
Jaz tudi komaj čakam, da vidim tole čudo čez 5 let.
Btw, kakšen avto pa je primeren za te hude čase?
28. July 2010 : 1:28
Živalovarstvene žrtve, rešitelji, kronični depresivci, namišljeni vsemogočneži… Prav grozno je, da se množijo. In to na račun ljudskega brezumja. V bistvu postaja povzročanje škode (živalim seveda) že kar rutina in smernica, opravičljiva pod pretvezo srca.
28. July 2010 : 3:11
Vremena Kranjcem bode se zjasnila…
Neverjetno veliko poučnega branja na forumu Mojpes.net in Dnevniku ZH te dni.
Živalovarstvo je biznis. Ok, sicer ne vem, kaj živalovarsvo pomeni, pa me v resnici tudi ne zanima kaj dosti, ker jaz živalovarstvenica pač nisem. Zato tudi prosim, da me nihče v to ne uvršča. Moje poslanstvo je namreč, zagotoviti psu ali mački dober dom (kar jaz mislim, da to pač pomeni). Moja vizija pa je svet, v katerem imajo vse domače živali dober dom. Simpl kot pasulj. Moja dejavnost ni biznis, ker mi ne prinaša denarne koristi, temveč je hobi, ker prinaša sprostitev in osebno zadovoljstvo. Zato me to, kaj si drugi mislijo o mojem načinu preživljanja prostega časa, pač ne zanima. Zakaj me ne zanima? Ker nikakor ne morejo vplivati nanj, saj nisem od njih odvisna.
Npr. zavetiščarstvo pa je biznis. In to dober, kar dokazuje, da pri nas kar nekaj ljudi od tega živi. Nekateri celo zelo dobro. Od kod ta podatek? Iz letnih poročil družb, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo in ki so seveda informacije javnega značaja. In tudi iz dnevnika, kjer izvem, da nekateri zavidajo dobra prevozna sredstva (slabih verjetno ne bi). Kaj je dobro, je seveda relativno. In da je biznismenom (tukaj so to tisti, ki ustvarjajo ekstraprofit, torej lastniki zavetišč) posel lepo stekel, so zaslužni samo sami osebno, zakaj bi jim torej zavidali nekaj, kar so si priborili z lastnim delom in iznajdljivostjo? Ja zato, ker je to slovenska folklora, vendar. In zdaj pride na vrsto tisti rek: don´t sheet where you eat, kar pomeni, da biznismen ne pokaže vsega svojega bogastva tistim, od katerih (kupcev, donatorjev, …) živi. Torej, je bogastva še več, kar pomeni, da so ti ljudje v bistvu še boljši, kot se kažejo.
No, ti ljudje so torej visoko usposobljeni za svoj posel, ga obvladajo torej, zato iz njega lahko iztržijo ekstraprofit. Za razliko od luzerjev, ki jim je oskrba živali hobi in so torej nesposobni, da bi iz tega kovali dobiček in bi takoj propadli, če bi pomotoma hobi zamenjali za biznis.
Zdaj pa se je pojavila še ena skupina, za katero še ne vem, kam v resnici spada. To pa so tisti (ki so v dnevniku omenjeni z nekimi fensi tujkami, ki jih jaz, uboga kmečka pamet, ne zastopim), ki vozijo (švercajo celo, morda) živali še iz tujine in jih podtikajo zavetiščem kot domače brezdomce. V bistvu delajo zavetiščem ekstra profit, ker so te živali že s/k, verjetno tudi cepljene in razparazitene, zato predstavljajo za zavetišča nizke stroške. Če so poleg povedanega ta bitja še podivjana (nesocializirana), še toliko bolje, saj je strošek takojšnjega »šusa« sigurno nižji od stroškov dolgotrajne oskrbe v zavetišču.
Pri tej skupini mi ni jasno naslednje: ali so hobisti in delajo te »uvoze« v lastno škodo, ali so biznismeni i in jih nekdo za njihovo sprevrženo početje celo plačuje? Kdo bi jih utegnil plačevati? Spet nekdo, ki mu ta biznis prinaša ekstraprofit, verjetno. Ker so naša zavetišča sigurno pod strogim nadzorom državnih organov, tega verjetno ne počnejo, torej gre za kake res čudne posle, ki jih jaz nikakor ne bi razumela. Ali pa za tako imenovane hobiste, seveda, ki so vsega zmožni, da zadovoljijo svoje potrebe po rekreaciji in zabavi ter tako zapolnijo svoj prosti čas, ki ga je v razvijajočem se kapitalizmu seveda vedno več.
Potem so v dnevniku omenjeni tudi bolniki. Priznam, da nisem razumela, zakaj se avtorica o tem razpisuje, razen če ni morda dr. med? Bi se navezala na tiste, za katere boleznijo tudi sama boleham in si drznem umišljati, da o njej tudi nekaj malega vem. To so depresivci na tabletah. Se nekako bere, kot da je to neka pa res vsega prezira vredna skupina bolnikov, ampak bi opozorila, da kaže, ta se ti »pacienti« zdravijo (zato na tabletah) in ker je depresija bolezen, kot vsaka druga, za povrh še celo ozdravljiva, je zelo pozitivno, da ti osebki skrbijo za svoje zdravje in so torej na tabletah. To je nekako tako, kot bi rekli: sladkorni bolnik na inzulinu, fuj in fej, kar pa seveda ne gre.
No in ko sem v prvem odstavku trdila, da »drugi« (pomeni: vsi ostali), ne morejo vplivati na moj hobi, sem se prekleto motila. Seveda lahko! Živali so predmeti s posebnim in strogim pravnovarstvenim statusom. Kar je seveda prav. To pomeni, da kar vsak (ki tega ni sposoben iz hudobije ali iz bolezni, npr.), pa živali le ne more imeti. V tem primeru bi mojih pet psov in tri mačke nemudoma zamenjali naslov in se preselili v pristojno zavetišče. Oskrbo bi seveda plačala sama, tako je po zakonu in prav. Zavetišče bi z njimi verjetno imelo ekstraprofit, ker so s/k, cepljeni, čipirani, primerno prehranjeni in, upam, zdravi. Če so tudi majhni, prijazni in čupasti, bi tudi hitro dobili nov dom, v nasprotnem pa ustrezen »šus«.
In po zakonitosti »pravične roke«, ki vlada v kapitalizmu, bi bilo spet vse lepo in prav. Celo zame, saj bi se lahko posvetila finančno manj obremenilnim hobijem in s tem celo razbremenila družinski proračun.
Zdaj pa se grem posvečat hobijem, dokler se še lahko….
Še pojasnilo, da ne bi kdo kaj narobe razumel: to pisanje je namenjeno izključno zabavi pisca in (upam) morebitnih bralcev in drugih namenov nima ter je nastalo samo zato, ker je pisec spet imel preveč prostega časa, ki ga ni vedel kako (bolj koristno, morda) porabiti.
28. July 2010 : 13:34
O, poglej, s kom si dopisujem :). Se absolutno strinjava, vremena se res bodo zjasnila, osebno bi si želela le, da se to zgodi čimprej.
Oprosti, ampak tebe pa res nisem imela v mislih, ko sem omenjala živalovarstvo. Če prosiš, da te med te nihče ne uvršča, se boš morala na širšo javnost obrnit, jaz tebe nisem uvrstila nikamor. In seveda, tudi ožji pojem, torej “zavetiščarstvo”, je biznis. Tako so nas učili in učijo še sedaj tisti, ki imajo kaj za pokazat. Trdijo celo, da ne more biti nič drugega kot kakršenkoli drug biznis. Firmo je treba preživet - zaposlene; in v tem konkretnem primeru varovance. Nobene romantike, nobenih čustev, biznis pač. Kaj več o tem ti lahko razložijo na vsakoletnih seminarjih in delavnicah po svetu, kadar želiš, se jih lahko udeležiš, če te zanima podrobneje morda.
O pojavu te skupine, njihovih namenih, dobičkih, propadu, biznisu, čudnih poslih in podobnem lahko več prebereš ne tule, pač pa npr. na facebooku, tam je res neizčrpen vir raznih informacij na to temo dostopen praktično vsem. Se pa strinjam s tabo, krasno se da zaslužit, če ti nekdo pripelje nesocializirano žival, ki ji (ker ne veš, da je že vse opravljeno) odpraviš parazite, jo cepiš, daš v narkozo (zna biti, da je druga cenejša kot prva), plačaš posege veterinarju, na koncu pa ugotoviš, da je vse že opravljeno. Morda bi kazalo na nek način takšno žival označit, da bi točno vedeli, da je že vse opravljeno, pa jo po tistih 30-ih dneh praktično zastonj oskrbe le še uspavaš.
Po “ubogi kmečki pameti”, kot praviš, je bilo meni do sedaj razumljivo, da lahko omenim depresijo (brez sodb), ne da bi bila dr. med. Ker namreč… o tem lahko berem praktično kjerkoli, pa še zdaleč niso pod vse prispevke podpisani dr. med. Kot lahko praktično kjerkoli preberem razne diagnoze in zdravljenja, ki živalim niso predpisana s strani dr. vet. med, recimo. Ali pa berem vsepovsod o tem, kakšna je žival, pa nihče ni behaviorist. Buh pomagej, sem se pač motila. Še vedno pa mi prav ta kmečka pamet narekuje, da sladkorni bolnik v življenju žal ne more početi prav vsega, ker bi s čim lahko samemu sebi povzročil škodo. Žal. Kakšen drug bolnik jo lahko pa še komu drugemu, recimo.
Pa še nekaj, ko smo ravno pri hobijih. Nekdo, ki ima za hobi jadranje po nebu, se upam da, prej tega nauči. Ker se sicer lahko tragično konča. Nekdo, ki ima za hobi ukvarjanje z živalmi, ker prinaša to sprostitev in zadovoljstvo, običajno zaradi neznanja ne konča tragično sam, pač pa žival, recimo. Kaj lahko se zgodi, da kakšna tudi umre zaradi kakšne nalezljive bolezni ali virusa, ali pa golta po nepotrebnem strup, da jo zapustijo kakšne glivice,npr.
What goes around, comes around. Ko bi le prej uporabila to ubogo zdravo kmečko pamet in ne tako zelo komplicirala, bi prej tole “vzela”. Če seješ veter, žanješ vihar. Če koplješ grob nekomu, ga skoplji še zase.
30. July 2010 : 4:56
visinnox piše: “Moja dejavnost ni biznis, ker mi ne prinaša denarne koristi, temveč je hobi, ker prinaša sprostitev in osebno zadovoljstvo. Zato me to, kaj si drugi mislijo o mojem načinu preživljanja prostega časa, pač ne zanima. Zakaj me ne zanima? Ker nikakor ne morejo vplivati nanj, saj nisem od njih odvisna.”
Zanimivo branje. Ker potem ne vem, zakaj zbirate za svoj hobi finančno podporo (=denar) po raznih forumih in drugih spletnih portalih in straneh, če je to samo vaša in izključno vaša stvar in ni od nikogar odvisna.
30. July 2010 : 6:55
visinnox piše:”Npr. zavetiščarstvo pa je biznis. In to dober, kar dokazuje, da pri nas kar nekaj ljudi od tega živi. Nekateri celo zelo dobro. Od kod ta podatek? Iz letnih poročil družb, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo in ki so seveda informacije javnega značaja. In tudi iz dnevnika, kjer izvem, da nekateri zavidajo dobra prevozna sredstva (slabih verjetno ne bi).”
Še ena precej zanimiva stvar. Namreč, vsi (= državljani, kakorkoli se že želimo opredeljevat ali ne) želimo in težimo k temu, da bi se za zapuščene živali skrbelo na višjem nivoju. O tem imamo zelo različne poglede, očitno. Ker visinnox enači služben avto zavetišča z dobičkom izplačanim vodji zavetišča. Očitno je hudo narobe, da se zaposleni v zavetišču na teren po žival v katerihkoli vremenskih razmerah (npr. sneg) in na katerikoli lokaciji (npr. 1000 in nekaj nadmorske) zapeljejo z zanesljivim avtomobilom. Ker to nakazuje na luksuz. Zavetišče si torej ne sme privoščiti dobrega terenskega vozila, ampak bi moralo očitno uporabljati npr. katrco (ki je tudi deloven avto in za moje pojme zelo simpatičen, pa še “na roke” se ga da popravljat). V bistvu bi bilo najbolje, da bi se po žival odpravili kar peš. Tako sigurno ne bi bilo pripomb o denarju namenjenemu dobremu prevoznemu sredstvu. Bi bile pa verjetno pripombe o odzivnosti, ampak tega zdaj ne vidimo in ne vemo, ker smo pri denarju.
Analogno temu je čisti kriminal, da so živali v zavetiščih nameščene v najmodernejših kletkah, da imajo nova ležišča in stranišča, plezala in igrače. Ker… Ker! Ker, če to ne bi bil tako donosen posel, potem bi živali nameščali v stare, dotrajane, donirane kletke, po možnosti zarjavele, posode bi bile pač zvite in zdrajsane, ležišča so lahko preluknjana, zgrižena, uničena, saj je važno samo, da imaš nekam za nalit vodo in da pes ne leži na tleh. Torej - kvaliteta bivanja ni pomembna, pomembno je, da gre denar za pravi namen.
In zakaj bi se ustavili pri opremi? Dajmo se vtaknit še v hrano. Zakaj klinac bi kupovali kvalitetno hrano, če za žakel RC briketov dobimo 5 žaklov navadnih briketov iz hipermarketa?
Vendar, ker je zavetišče biznis, se razcvet biznisa vidi in sodi po tem, s kakšno opremo in dodatki razpolagajo v njem. Dobrobit in kvaliteta bivanja živali pač ni pomembna, blišč je blišč.