Oddala sem Brito. Ponjo je prišel Stevo, ji dvakrat ali trikrat zarenčal tja v glavo, ona se je malo stran obrnila in si mislila… daj, mali… ne seri. Sem že videla kdaj v življenju kakšnega takšnega junaka, pa kaj dosti ni bilo od njega. Potem sta šla. On počasi, šepajoč na prostor pod prvi sedež, ona (s pomočjo) na zadnjega. Me je imelo, da bi objela posvojiteljico, pa se to res ne spodobi. Zaradi takšnih se splača vztrajat.

Uvajamo teste za pse, ukinjamo prenaseljenost mačk do konca delovanja zavetišča. Nikoli več ne bom delala več, kot zmorem. Žrtev lahko špila kdo drug, živalovarstvena scena je tako obširna, da jih nikakor ne bo zmanjkalo. Žal mi je le, da se med njimi zaradi prvih znajdejo vse bolj pogosto prav živali, pa prvi tega niti slučajno niso sposobni videti.

Strokovnjaki opozarjajo, da dolgotrajno bivanje v zavetišču mnogim živalim škoduje in ne koristi. Da prenaseljenost prinaša s seboj bolezni. Da so zavetišča sploh za mačke v resnici koncentracijska taborišča. Jaz, ki to nisem (strokovnjak namreč) kljub temu že leta trdno stojim za idejo, da je lahko posvojitelj/vodja zavetišča/imetnik/skrbnik živali le psihično in fizično stabilna oseba. In nekega lepega dne mi bo žal, da sem del tega, ker se je obrnilo točno tja, kamor se ne bi smelo. Živalovarstveniki o na smrt bolnem psu razlagajo, da je poginil/bil uspavan zaradi depresije, ker ga je zapustil lastnik. Živalovarstveniki en drugemu na vse pretege razlagajo, da so edino oni pravi živalovarstveniki. Živalovarstveniki z nadsvetlobno hitrostjo zbolevajo za kompleksom reševanja za vsako ceno.

Posvajajte živali iz zavetišč in osveščajte tiste, ki so vam na dosegu. To je vse, kar je potrebno, da reševalnih krožkov ne bo več. Ker škodujejo in ne koristijo.

Dodano : Monday, 26. July 2010 ob 15:09 in je v kategoriji Moj dnevnik. Lahko slediš komentarjem na RSS 2.0. Lahko komentiraš ali dodaš link na svoji strani.