Oddala sem Brito. Ponjo je prišel Stevo, ji dvakrat ali trikrat zarenčal tja v glavo, ona se je malo stran obrnila in si mislila… daj, mali… ne seri. Sem že videla kdaj v življenju kakšnega takšnega junaka, pa kaj dosti ni bilo od njega. Potem sta šla. On počasi, šepajoč na prostor pod prvi sedež, ona (s pomočjo) na zadnjega. Me je imelo, da bi objela posvojiteljico, pa se to res ne spodobi. Zaradi takšnih se splača vztrajat.

Uvajamo teste za pse, ukinjamo prenaseljenost mačk do konca delovanja zavetišča. Nikoli več ne bom delala več, kot zmorem. Žrtev lahko špila kdo drug, živalovarstvena scena je tako obširna, da jih nikakor ne bo zmanjkalo. Žal mi je le, da se med njimi zaradi prvih znajdejo vse bolj pogosto prav živali, pa prvi tega niti slučajno niso sposobni videti.

Strokovnjaki opozarjajo, da dolgotrajno bivanje v zavetišču mnogim živalim škoduje in ne koristi. Da prenaseljenost prinaša s seboj bolezni. Da so zavetišča sploh za mačke v resnici koncentracijska taborišča. Jaz, ki to nisem (strokovnjak namreč) kljub temu že leta trdno stojim za idejo, da je lahko posvojitelj/vodja zavetišča/imetnik/skrbnik živali le psihično in fizično stabilna oseba. In nekega lepega dne mi bo žal, da sem del tega, ker se je obrnilo točno tja, kamor se ne bi smelo. Živalovarstveniki o na smrt bolnem psu razlagajo, da je poginil/bil uspavan zaradi depresije, ker ga je zapustil lastnik. Živalovarstveniki en drugemu na vse pretege razlagajo, da so edino oni pravi živalovarstveniki. Živalovarstveniki z nadsvetlobno hitrostjo zbolevajo za kompleksom reševanja za vsako ceno.

Posvajajte živali iz zavetišč in osveščajte tiste, ki so vam na dosegu. To je vse, kar je potrebno, da reševalnih krožkov ne bo več. Ker škodujejo in ne koristijo.

Ko so nas pred časom tujci učili, da je živalovarstvo biznis kot vsak drug in smo mi pridni učenci fejst kimali ob teh modrih besedah, si nisem mislila, da bodo taisti razglabljali o tem, s kakšnim avtom se vozim v teh hudih časih.
Naša živalovarstvena scena ima trhle temelje. Žrtve, rešitelji, depresivci na zdravilih, začetniki gibanja animal horderjev na naših tleh, vsemogočneži, ki z ritjo sproti podirajo, kar naredijo. Vsevedi s poudarjeno oznako control-freak v karakterju, nezmožni videti, kaj je narobe. Si bom zapisala, kako zdajle vidim stvari čez pet let. Čisto in samo zato, da bom lahko rekla… saj sem vedela…
What goes around, comes around. Če kdaj, potem sem danes zagotovo najbližje temu, da razumem, kaj to sploh pomeni. Walk the talk sem pa že vzela.
Veselim se videt situacijo čez pet let. Res, iskreno. Bi rada videla živalsko policijo, delovanje novih zavetišč, novih nadebudnežev, novih kritikov. Še dobro, da gre le za živali.

Life is not one damn thing after another. It’s the same damned thing over and over again.
Edna St. Vincent Millay