Prioritete	Polona | 27.04.2011
"Da bi obrzdali uničevalno verižno maščevanje, so veliki voditelji narodov v bronasti dobi pred kakimi štirimi tisočletji vpeljali povračilno pravo, ki je strogo predpisovalo: zob za zob, oko za oko, in nič več. Kdor je prekoračil povračilo v enaki meri, kakor mu je bila storjena krivica, je bil desetkratno kaznovan, navadno s smrtjo. Povračilno pravo sta na primer uzakonila Hamurabi pri Mezopotamcih in Mojzes pri Izraelcih, kakor je popisano v stari zavezi Svetega pisma. Povračilno pravo je pravzaprav sredina med slepim verižnim maščevanjem ob doživetju krivice na enem koncu črte, in odpuščanjem na drugem koncu. Večina življenja pa seveda poteka nekje vmes." Dr. Jože Ramovš Nekje vmes pravzaprav pomeni živeti v stilu šlogaric. Takole recimo: proti večeru se bo začelo mračiti, proti jutru pa se bo začelo daniti. Ali pa: zna biti, da se boš začel potiti, če boš šprintal več kot 200 metrov. Ali pa: če boš koga udaril, obstaja možnost, da te bo udaril nazaj. In z enim in z drugim bi se z veseljem ukvarjala več, ker je, to je treba priznati, zanimivo. Če bi imela čas, pa ga trenutno nimam. Okupirali so me prvi letošnji mačji dudarji, ki so za povrh v slabem stanju in očitno nedonošeni. Pa Tončka, ki odpira čisto nov svet. Nikoli si ne bi mislila, da ovci rečeš, da je čas za spat in naj prosim odide v boks, pa to res stori. In to ne tako, v stilu šlogaric, ko slučajno uspe nekaj, kar je itak samo po sebi precej umevno, ampak tako čisto zares razume.Tako zelo razume, da jaz ne razumem, kako se lahko uporablja ovce v raznih slabšalnicah. Pa tole je tudi zanimivo, še celo tedaj, ko ni časa: "Hvala bogu. Samo še ta tekma. Pogrešam že kriminal, umore in vse, kar imamo v Filadelfiji. Nobene brutalnosti še nisem doživel zadnjih 24 ur, zato čim prej domov." Barkley, Barcelona 1992, citat iz Dela Preveč časa? Dolgčas? Razsvetljenje, ki hrani bolne sesne mladiče? Prav neverjetno je, na koliko različnih načinov porabljamo svoj čas. Ker nič ni slučajnega, sem naletela v zadnjem času na nekaj izobraževalnega gradiva v povezavi z disocialnimi motnjami. To je res huda reč, resno. Sterilizirali smo prostoživečko, ki ji je mladič obtičal in ni šlo naprej. Menda ne bom nikoli pozabila majhnih prstkov, ki so gledali iz nožnice. Mladič mrtev, mačka ne daleč od tega. Na nas čaka poškodovana muca brez smrčka. Posloviti smo se morali od levkozice, ki je sam jedel zdravila in predel do konca. Vsi našteti (živi) in še mnogo njih čakajo vsak na svoj (končno) dom, želeli bi ga deliti z odgovornimi skrbniki. Enkrat za spremembo prav z odgovornimi ... in to je vse. Za vse ostalo zmanjka časa, prioritete so pač prioritete. Klik

Vedno ista zgodba	Polona | 10.04.2011
V bistvu ni prav nič novega za napisat. Spet do srede noči čakam, da steče infuzija, tokrat je bolan Čufta, občutek v želodcu je enak kot vedno doslej, ko ne vem, a bo šlo ali ne. Že nekaj let je od takrat, ko sem nekomu napisala nekaj v zvezi s polnimi kufri in dobila nazaj odgovor, da kufri so prav temu namenjeni. Da jih izpraznimo, kadar so polni. Ne vem, če nisem takrat izgubila prav vsega veselja nad razlaganjem, kako imam RES vsega poln kufer, pa sem bila še tako zelena, da sploh vedela nisem zares, o čem govorim. Čufta ni edini, za katerega me skrbi. Tristo kuha, pa kašljat je začela, kar tako, iz vedrega neba, da ni preveč dolgčas. Pa Špan ni okej. Še vedno je suh, precej miruje in še vedno se sliši hropenje. Najbrž tako mora biti, če si maček in te zbije na avtocesti, potem pa srečaš optimista, ki je pripravljen narediti vse mogoče in nemogoče, da ostaneš živ. Torej si je potrebno izmislit še, kako mu pomagat do čisto zaresnega okrevanja. In levkozice imam, takšne, ki jih bo potrebno spravit nazaj na lokacijo. Pa odraslo psico v najlepših letih, ki jo bo očitno res treba naložit v avto in odpeljat nazaj, prav tja, odkoder sem jo odpeljala z največjim veseljem. Ni še dovolj, niti vsi našteti niso vsak posebej edini razlog za zadrgnjen želodec. I'm tired of homeless animals ... in od vsega, kar dejstvo, da jih je kot trave in listja prinaša s seboj. Vse več je ljudi, ki natančno vedo, kako bi moralo biti, ko bi moralo biti in ker bi moralo biti, pa ne vodijo zavetišča. In ... kakšen hec ... več kot je takih, več je zapuščenih živali. Imam občutek, da se bo prav kmalu zgodil red, pa četudi slab. Lahko se pa seveda motim, ker sem zmatrana že celo od same sebe in mojih dozdevanj. Za danes ostane le še dvoje, kar je znano in običajno: odklopit infuzijo bolnemu mačku in poslat najdražjemu tale komad v svet. Klik

Kaj bi radi?	Polona | 07.03.2011
Vse za živali. Fuck it, ampak je res, če se še tako nenavadno bere. Nekaj statistike za začetek. V letošnjem letu smo sprejeli 46 psov, 26 mačk in po protokolu za prostoživeče oskrbeli 84 mačk, ki so bile vrnjene v okolje. V zavetišču je 60 mačk in 35 psov. Ouje, dogaja se. Vsak dan moram zagotoviti vse, kar potrebujejo. Glej ga zlomka, potrebujejo točno tisto, kar potrebuje katera koli žival v oskrbi kogar koli drugega. Ni važno, ali gre za posameznika ali za katero od drugih možnih oblik organizacij. Nič ni važno bolj kot etična in moralna pospravljenost podstrešja. Nič ni važno bolj kot znanje in izkušnje. Nobene marketinške poteze na dolgi rok ne pomagajo. Nobeno pljuvanje po drugih ne prinese prav ničesar dobrega. Nobene podmukle igrice ne spremenijo dejstev: živali je preveč, posvojiteljev premalo. "Pametnih" mrgoli, denarja je premalo. Zakoni so, spoštuje jih le malokdo. Javni zavodi so sranje, pravijo. Kar poglejte, kamor se obrneš, preži na davkoplačevalski denar cel kup barab, ki komaj čakajo, da v javnem zavodu operejo denar, zaposleni pa še bolj komaj čakajo, da se izteče delovni čas, v katerem je tvoja edina naloga čim manj narediti. Tako, pravijo razsvetljeni, se dogaja v javnih zavodih. Zasebni zavodi so sranje, pravijo. Treba je imeti le dovolj računov (kakršnih koli in od kogar koli, da se le navezujejo na dejavnost zavoda), pa ni problema. Delaš lahko, kar koli želiš. Tako, pravijo razsvetljeni, se dogaja v zasebnih zavodih. Če imaš firmo, torej s.p., d.o.o. ali kaj podobnega, TEDAJ je šele sranje. Potem... potem gre pa takole: odkorakaš na bankomat, vtakneš kartico vanj in bankomat izpljune toliko denarja, kolikor ti srce poželi. To menda že 4 leta stari otroci vedo. A da ne? Če imaš pa društvo npr., potem bankomat ne izvede tega, pač pa se moraš potrudit za to, da taisti bankomat vrže ven denar, ki ga porabiš izključno za dobrobit živali. Nič drugega te ne briga. Ne napredek, ne obnova, ne dodatni prostori, ne lastno izobraževanje, nič. Le žival in ti si stojita nasproti, se gledata v oči in živita od ljubezni. Če imaš društvo, se moraš trudit torej. Plačajo te 30 dni (saj ne, da te v javnem ali zasebnem zavodu in s.p-ju, d.o.o-ju kaj več, to ne. Ravno tako te plačajo 30 dni kot če imaš društvo, ampak če imaš s.p. recimo, ne smemo pozabit, da greš na bankomat, pa ti denar kar ven spljune, če je dobre volje, ti ga celo brez kartice, samo pojavit se moraš). Za vse ostale dni se moraš trudit z raznimi akcijami, ker če se ne, ni nič. Za razliko od s.p. –jevcev in podobnih nebodijihtreba, ki se jim za nič ni treba trudit, ker namreč zadošča že samo po sebi dejstvo, da imajo pač firmo. Tole je pravzaprav prevod tega, kar se dogaja. Omeniš s.p.; in si pridobitnik, ki mu ni para. Kot tak nimaš jasno da prav nobene pravice sploh približat se psu ali mački. Omeniš javni zavod in evo ga - prekleti pralci keša in barabe, da večjih ni. Si drzniš pripomnit, da v zasebnem zavodu kar mrgoli priložnosti za počet, kar ti srce poželi, pa na-ak, ne drži! Kako vendar bi, tisti z zasebnimi zavodi nosijo naprodaj kar svoje srce! Društveniki... to je res posebna zgodba. Res, zares posebna! Tam so združeni vsi dobrotniki tega krutega sveta, na katerem vsem bankomati denar ven mečejo, le njim ne. Oni se morajo trudit, drugim se ni treba. Pa še ena bistvena razlika je: društveniki denar sicer potrebujejo, vendar le za živali. Ker vsi ostali ga ne potrebujejo za živali, pač pa zase! Oh, barabe... Kaj bi pravzaprav radi? Kaj bi bilo dovolj dobro? Javni zavodi so sranje, zasebni prav tako, s.p-ji itak, društva pa po potrebi. Ena so sranje, druga niso, khm. Oh, saj res! Ostanejo posamezniki, te zlate srčne žrtve grobega sveta in še krutejšega sistema... Akcija - reakcija. Pa še enkrat: akcija - reakcija. Vprašanje je le še, kdo je bolj nor. In še enkrat: akcija - reakcija. Kar trikrat le zato, da ne boste rekli, da niste vedeli. Klik za ogled

Hope	Polona | 31.01.2011
Ko že misliš, da si videl vse prestrašene poglede na tem svetu, zagledaš še enega. Ne morem verjet... nekdo je uspel tri mesece staro psičko v njenem najbolj nežnem in občutljivem obdobju mnogih vtisnjenj zaznamovati za vse življenje. Čas, v katerem bi morala stkati socialne vezi, biti radovedna, spoznavati okolico in vse nove, prijetne stvari, se navezati na tistega, s katerim živi in skozi igro premagovati morebitne stiske in se učiti, je ostal le strah in kup ven štrlečih kosti. Štrleče kosti bodo kmalu preteklost, za vsa ostala znamenja ni zdravila. Čas omili bolečino in strah, posledice pa ne izginejo nikoli. Le upam lahko, da bodo čim manjše. Kdo je to storil? Zakaj? In kje je mama? Še vedno nekje na kakšni bedni verigi lačna, brez zavetja in pozornosti čaka na svojo dozo brc? Ste danes pogledali čez sosedovo ograjo še zaradi česa drugega kot zaradi zavisti, ker ima nov avto? Klik | Hope

Piki	Polona | 30.01.2011
Srečala sva se (šele) danes. Nekaj dni je minilo od tedaj, ko je nekdo dvignil telefon in poklical... pes se je zatekel. Koliko časa je že tam? Hja, kakšne tri tedne pa res. In naslednji dan nekdo drug, da kdaj pridemo ponj. Pa rečem spet; je to ta, ki je tam že tri tedne? Neeee... vsaj deset let je že, gospa je šla v bolnico, sin noče skrbet za njega, mi tudi ne več, treba se ga je znebit nekako. Kdo vam je pa rekel, da je tri tedne tu? Ja, ne vem... nekdo, ki so mu v drugi podobni ustanovi svetovali, naj se zlaže, da je najden, pa bo manj težav s sprejemom... Sem odlašala teh nekaj dni. Veš, da boš sprejel psa, ki je star vsaj deset let. Veš, da je imel vsa ta leta dom in veš, da je postal odveč. Prijazen in majhen da je, so rekli, zelo prijazen. Zame ni prav nič hujšega. Saj vem, da so tudi tisti, za katere ne vem, čigavi so in jih sprejmem... nekje imeli dom. Mi je tudi jasno, da so se izgubili ali pa jih je nekdo zavrgel. Ampak vsaj vem ne prav vsega. Sprejela sem Pikija, odpeljan je bil naravnost iz njegovega doma v zavetišče. Edinega doma, ki ga je poznal 11 let, pa kakršenkoli že je bil. Res je prijazen, zelo... in z lahkoto si ga predstavljam, kako je celih 11 let repkal in pričakoval svoje ljudi in njihovo pozornost. Shiran ni, nasprotno, malo mora shujšat. Na videz je zdrav in če ga ne izdaja srce ali kaj drugega, bi lahko živel še nekaj let. Je pa prestrašen na smrt, najbrž se nikoli ni peljal z avtom, zagotovo pa ni nikoli bil v zavetišču in med neznanimi ljudmi. Strah ga je in prav gotovo ne ve, zakaj bi repkal še naprej, če smo tujci zanj. Ne ve, da je zavetišče zdaj njegov dom in ne morem mu razložiti, kaj se mu je zgodilo danes. Nekatere stvari so tako zelo dokončne. Njegovega doma nazaj ne bo, ničesar znanega nima več. Na stara leta se bo moral vsega naučiti znova in ne vem, do kod bo prišel z mojo pomočjo. Do novega doma, kjer bo spet srečen in pomirjen? Do konca v zavetišču, kjer bo eden od mnogih prosil za košček pozornosti? Kjer se bomo navezali nanj in nam bo hudo, ker mu nismo mogli pomagati drugače, odvzeti njegove stiske in mu vrniti izgubljeno? Klik

1 2