Nutelca je bila naše letošnje novoletno darilo. Res. Dedek Mraz nam je skozi dimnik prinesel luštkano kuštravo kepico, jo odložil pod smrečico in 1. januarja smo ji sneli pentljo z ovratnice ...

Saj vem, da veste, da ni bilo tako. Nutelca se je potikala po nekem naselju in nikomur se ni zdelo vredno psa prijaviti kot najdenega. Sklepam, da ljudje upajo, da naslednji dan psa ne bo več tam in se jim ne bo treba ukvarjati z njim. Bližal se je novoletni večer in že tako prestrašeni psički so dodatne težave povzročale glasne človeške pirotehnične igračke. Najditeljica jo je z dišečo hrano zvabila v hišo in ji ponudila zavetje za silvestrovo. Na objavo na radiu se ni javil nihče in tako je naslednji dan Nutelca pristala v zavetišču.

Tom je že tretji starejši pes meseca letos. To ni naključje, kajti če je lansko leto podrlo vse rekorde v sprejemu sesnih mladičev mačk in psov, je letošnje leto, žal, rekordno v zapuščenih pasjih starčkih. Vsi imajo vsaj eno skupno točko – pretežno dolgo življenje v slabih in neprimernih pogojih. Vsi so bili tudi večkrat tepeni kot siti. Vsi so bili najdeni in bolj kot ne zanemarjeni. Prav čisto vsi neoznačeni. In prav nobenega od njih nihče ne pogreša in ne išče.

Marsikomu se zdi nedojemljivo, da s psom tako ali drugače živiš 10 let in več, potem pa enostavno skomigneš z rameni, ko se enkrat ne vrne s 'sprehoda'. Pa vendar je to slovenska stalnica. Pes preživi vse svoje življenje na kratki verigi, v družini ima status 'čuvaja', njegovo domovanje predstavlja nekaj skupaj zbitih desk, če sploh. Je in pije, če le ima kaj, iz že zdavnaj odsluženega zarjavelega kuhinjskega lonca. Na sprehod ga spustijo samega in nič nenavadnega ni, če se v času gonitev nekaj dni ne vrne domov. Starčki gredo predaleč, omagajo in ne zmorejo poti nazaj, poloti se jih demenca in enostavno ne najdejo več domov ali pa jim kdo pomaga, da ne najdejo več domov ...

Pozabljeni Luki. Mladi Luki iz Lukovice, občine, ki se ga je otepala kot nadležne muhe, mali, črni brkati cof, ki ga je nekdo uporabil za tarčo. Ja, prav ta Luki, ki je moral s svojo zgodbo na televizijo, da je občina poravnala tisto, karje dolžna poravnati, tisti Luki za čigar tačko smo skupaj zbirali denar, ta isti Luki, še vedno čaka na svojega posvojitelja. Lani novembra je bil sprejet v prenapolnjeno in finančno popolnoma izžeto zavetišče. Še eden tistih nikogaršnjih. Iz še ene tistih občin, ki ob ustanavljanju niso pomislile, da poleg denarja v žep sprejemajo tudi obveznosti, ki jih občinam nalaga zakon. Še en poškodovan. Še en črn. Še en...

Stevo je eden od tistih, ki s svojo pojavo privlači posvojitelje. Pravzaprav jih privlači tako zelo, da ponj brezglavo odbrzijo v zavetišče, brez najave, kar izven uradnih ur. Prepričani so, da se bodo že čez manj kot pol ure domov vračali s svojim približkom tibetanskega terierja. Čudovit kuštravec je tale Stevo, ki po videzu spominja na več kot le eno znano pasmo. Nobeden od nadebudnih potencialnih posvojiteljev se čez pol ure domov ne vrača sam zato, ker mu Stevota ne bi hoteli dati. Stevo je 12 let namreč preživel prepričan, da se svet konča na drugem koncu verige.

Fifi je prišla kot kup smrdljive, sprijete in zvozljane dlake, pod dlako pa praktično nič. Nič bi v tem primeru pomenilo do zadnje stopnje shirano telesce mlade kužike. Po britju in odstranjeni ovratnici, ki jo je bilo treba odstriči skupaj z dlako, so ostala pravzaprav samo gola rebra, na katera se je ostro napenjala koža. Bitjece, osvobojeno zasmrajenega kožuha, je komaj stalo, a vseeno kazalo voljo do življenja in predvsem do hrane. Da je bitjece preživelo, je bil skorajda čudež.