Če malo pobrskamo po spletu in vnesemo ime Tara, izvemo, da je to ime irsko-galskega izvora. V zgodovini so tako imenovali kraj, ki je bil sedež ali izvor kraljevske moči. Če brskamo še malo naprej, pa ugotovimo, da je Tara tudi budistično ime (prevzeto po hinduizmu) za božansko mater oziroma mater sveta. Kakorkoli že, ime označuje nekaj močnega in božanskega. Vse to Tara tudi je.

V zavetišče je prišla dolge mesece nazaj v obupnem stanju, čisto shirana in apatična. Ob neješčnosti so se pojavile težave z izcedki, pa težave s kožo in nato še sum na defekt v delovanju kostnega mozga. Kmalu so ugotovili, da je breja, in v vročih poletnih dneh je na svet prikobacalo sedem popolnoma belih in zdravih srčkov, ki jih je kot skrbna mama vzgojila in pospremila v nove domove.

V zavetišče smo pred kratkim sprejeli tri v gozdu zavržene male mopske. Kužki meseca bodo iz drugačnega razloga, kot je to običajno. Običajno kuža meseca postane tisti, za katerega že (pre)dolgo iščemo nov dom; za mopse se seveda ni bati, da ga ne bi dobili v rekordno hitrem času.

Že večkrat doživeto se je dogodilo tudi tokrat. Vselej, ko imamo koga, ki je očem všečen ali celo podoben kateri od atraktivnih, modernih in kar je še takega pasem, se usujejo klici, maili, zasebna sporočila in še kaj. V njih mi ljudje razkrivajo svoje življenjepise in ostalo, kar za eventuelno dobro skrbništvo sploh ni pomembno. Vsak sebe vidi takrat kot najboljšega možnega posvojitelja. Mopsek bi po njihovih zagotovilih (gospa, verjemite mi!!!) dobil najbolj topel, najbolj ljubeč in najbolj sploh in oh dom na celem svetu in morda še širše. Običajno že vrsto let iščejo ali pa si zelo želijo prav mopsa in prav eden od teh, ki je pristal v zavetišču, jim je naravnost usojen. Oziroma so se vanj naravnost nesmrtno zaljubili po fotografiji.

Tole simpatično ovčarko je naključje pripeljajo do možnosti za novo, lepo življenje. Najdena je bila sredi gozda, sredi ničesar, privezana ob drevo, kjer je v svojem »pasjem življenju«, ki pri nas očitno ni zgolj mit, čakala na svojo usodo. Tokrat se je Usoda izkazala in jo privedla v Horjul; koliko je takih, ki še vedno kar nekje čakajo svoj konec, raje ne pomislimo. S čim so si to zaslužili, pa očitno vedo le njihovi »lastniki«.

Triša je stara 3-4 leta, je sterilizirana, prestala je tudi operacijo pruha. Po karakterju je tipična ovčarka, po videzu pa nekaj čisto posebnega posebnega. Potrebuje svojega človeka, takega, ki mu je jasno, da je lepotička živo bitje, da potrebuje sprehode, igro, nego in šolo - takega, ki bi jo imel ob sebi kot prijateljico in bi jo imel rad, nekoga, na kogar bi se lahko navezala in mu popolnoma zaupala.

Nekega prijetnega sončnega dne v začetku junija so iz občine Logatec v zavetišče sporočili, da je na neki gozdni poti sredi ''ničesar'' zelo huda pasja mati. Iz grmovja, v katerem skriva mladičke, laja na mimovozeče kolesarje in se za kakšnim tudi zelo jezno zapodi. Na tako prijeten dan tako neprijetna situacija! Tako za kolesarje kot za zaskrbljeno pasjo mamo je tak položaj precej stresen, zato smo se iz zavetišča takoj napotili na odlov te nevarne živali. Oprema je bila opisani situaciji primerna – nagobčniki različnih velikosti, zanka, nekaj hrane in ravno prav adrenalina v krvi, da bodo roke pravočasno potegnjene od potencialno nevarnih pasjih čeljusti.

Trajalo je kar nekaj časa, da smo našli pravi ovinek na pravi gozdni poti. Ko pa smo se končno znašli na pravem mestu sredi ''ničesar'', je sledilo pravo presenečenje. Tudi za vsega vajene ljudi, ki se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo, je bil prizor, ki sva ga uzrli iz avtomobila, nekaj posebnega in nepričakovanega: po gozdnih tleh je poskakovala mešanka z zlatim prinašalcem in lajala na avtomobil, za njo pa je drobila majhna, komaj dvomesečna tigrasta mucka. Psička se je tu in tam obrnila in z gobčkom polizala muco po glavi, pri čemer je mala mačica butnila z glavico navzgor. Njen repek, s katerega so na vse strani še prav po mladičje šrtlele dlačice, pa se je zatresel v tistem znanem drhtenju ugodja. Ob tem male mucice ni prav nič motilo, da je njena pasja zavetnica huronsko tulila na veliko zadevo, ki se je pravkar parkirala v neposredni bližini.

Le kaj se je lepotički Staški zgodilo, da je bila tako preplašena? Ni se upala premakniti, zunanji svet je bil zanjo strašen, želela si je, da bi bila nevidna. Temu ni bilo videti konca, nič ni pomagalo pri Staškinem premagovanju strahov. Dokler ni k njej na obisk prišla prijazna gospa, ki ji je naredila bioterapijo, kar je Staški popolnoma spremenilo življenje.

Prisrčna punca se je popolnoma spremenila! Iz prestrašene in negotove kosmatinke se je razvila mlada pasja dama, ki gre prostovoljno ven, pleza po naročjih, se igra s pasjimi sostanovalkami, s človeškimi obiski, ob prostem času pa poležava na kavču. Povsod je je dovolj, rada deli poljubčke, najraje pa ima po novem čohljanje.

Tako je Staška že pripravljena na nov dom pri potrpežljivih ljudeh, ki vedo, da čas celi rane in da se tudi iz preplašenih psov da marsikaj narediti in jim pomagati premagati strahove v neznanih situacijah. Se bo našel kdo, ki bi se mu prav Saška tako usedla v srček, da bi se mu zdela vredna truda?