Zgodbe meseca včasih nastanejo same od sebe, včasih nastanejo, še preden vem, da bodo postale zgodbe meseca. Pletejo se počasi, vsak dan malo, nekje med mislimi in srcem, potem pa minute, preživete z zvezdo meseca, odločijo o tem, kdaj je zgodba nared za v svet. Njihov namen je posamezne živali in njihove zgodbe približati ljudem, povedati, da za vsako negibno fotografijo bije srce, moj namen pa je v zgodbo vplesti še to, kar ob njih občutim jaz in kaj uzrem v očeh tistih, ki so jim blizu.
Vsaka žival ima svojo zgodbo, zato jih ni težko pisati, predvsem v upanju, da bo nekje med mojimi besedami kdo začutil posebno vez z zvezdo zgodbe. Redko je tako težko kot danes. Nekje daleč v glavi mi odzvanja, da Zale v bistvu ne bo želel nihče. Morda vam bo ob njeni zgodbi malce hudo, sočustvovali boste z njo in s Polono, ki jo ima v oskrbi, a kaj več od tega morda ne bo ganilo nikogar. Poskušala bom poslušati slaboten glas nekje iz globine prsi, ki komaj slišno vpije, da upanje prav zares vedno umre zadnje.
 
Zala je bila sprejeta sredi julija letos, stara komaj tri mesece, s poškodovanim zadnjim delom. Ima poškodovano tačko, mrtev repek in povrh vsega ne more brez pomoči izločati blata in urina. V teh dveh tednih, odkar je v zavetišču, je lepo okrevala, normalno hodi, se igra, sama je, prede in obožuje crkljanje. Mehur in črevesje ji je treba mehansko izprazniti s stiskanjem. Je drobna in vesela mačica, svetlo siva tigrasta. Očitno se z njo da živeti, ona je še vedno živa, vsak dan bolj pravzaprav, mi pa smo tudi še vedno vsi živi. V Zalo se moraš malo zaljubiti, ko jo spoznaš. Po tem, ko v mačjem otroškem vrtcu razgraja sto malih mačic in misliš, da si videl res že vse možne male karakterje, vse žive smrčke in vse barve kožuhov, spoznaš Zalo in ugotoviš, da si še čisto na začetku spoznavanja njihovih skrivnosti.
 
Zala ne počne nič posebnega, kar bi jo na videz ločilo od njenih vrstnikov. Radovedna bučka, ki odkriva svet, pri tem pa jo spremlja glasen prrrrrr … V Zalinih očeh piše: "Tukaj sem, jaz sem. Všeč si mi, tople roke imaš. Tale kosmata podlaga je prijetna, spominja me na mamo. Poglej, krempeljc se mi je zataknil vanjo … Oh, kaj pa je tu spodaj ... Ups, polili sva vodo, ne boj se, jo bom jaz napadla, tule izza prevrnjene posode ..." Prav, sem si pač izmislila vse tole, a prav lahko bi bilo tudi res. Za prvi del sem prepričana, sporoča mi - tukaj sem, jaz sem. In takrat zavetišče, prenatrpano z mačkami, razpade na osnovne celice, na posamezne enote, na en bel brk med vsemi črnimi, na okrogle, mandljaste, srpaste, široko odprte ali priprte mačje oči, na milijone barvnih dlak, na kosmate repe, takšne in drugačne.
Zala bo ostala brez repka, ki ga ne čuti, in s tačko je vse v redu. Njeno stanje se lahko popravi ali ostane takšno, kot je. Zanjo "stanje" ne obstaja. Vsak dan se ji zdi krasen in vsak, ki ji iskreno nakloni nekaj svojega časa, se ji zdi krasen. Občudujem jo, saj precej lažje verjame, da Polona ni edina, ki ji zanjo ni težko skrbeti, kot to lahko verjamem jaz. Upam lahko vseeno z njo, da za posebno mačko nekje obstaja poseben človek. Kar nekaj jih je našlo svoje posebneže, zakaj ne Zala?
Napisala Vixi
 Več o Zali
|
ilustracije: Vixi