Uški ima za seboj eno grozljivo žalostno otroštvo. Morda je prvih pet mesecev življenja mislil, da je življenje lepo, potem pa se je vse obrnilo na glavo. Najden je bil oklepajoč se svoje mrtve mamice. Njo je nekdo povozil do smrti, Uški pa jo je odnesel z zlomljeno medenico. Ko je Polona ugotovila, da je mama mačka mrtva in je želela oskrbeti Uškija, ta ni izpustil mrtvega telesa mame. Oklepal se je je, kot bi želel z njo umreti. Ločiti ju je morala tako rekoč na silo.
 
Uški nikakor ni mogel preboleti izgube mame. Kosti je precej lažje prisiliti k temu, da se zacelijo, kot ranjeno dušo. In prav to se je zgodilo, kosti so se zacelile, Uški pa je brezizrazno zrl v prazno. Dolge tri mesece je trajalo žalovanje malega oranžno-belega mačkončka, preden je počasi stopil iz otopelosti. Ogromno pozornosti in nagajivo vabljenje k igri preostalih sostanovalcev sta se izplačala in Uški je postal sproščen fant, ki se je trudil nadoknaditi vse dolge tedne praznine. Njegova neutolažljiva žalost ob izgubi je prizadela prav vsakega , ki ga je spoznal. Postal je razvajenček številka ena, saj je imel prav posebno imuniteto, nanj se nikoli ni smel nihče jeziti. Kako bi se le lahko - po vsem, kar je prestal in komaj pozabil na mamo ...
 
Ker smo ga določile za muca meseca, sem se hotela prav s tem namenom poglobiti vanj malce bolj. Vsaka s svoje strani sta mi Tanja in Anja, ki v zavetišču preživita vsak drugi dan, šepetali, da je cel hudiček, hudiček z angelskimi krilci. Menda zna iz čiste zabave mačjo mularijo postrojiti v ravne vrste in vsake toliko kakšnemu od manjših psov razkazovati svoje mišice. Medtem ko sem se na vse pretege trudila ujeti katerega od teh vražjih momentov, je Uški dremal, predel, dajal buce vsem okoli sebe, umival svoje prijatelje in se stiskal k njim. Nikoli več ne sme biti sam, najsrečnejši je, kadar se stisne k nekomu. Ni pomembno, ali je to pes, maček ali človek. Zleze ti v naročje in prede. Ali pač zleze med speči kup kožuhov in utone v sen. Vsekakor išče dom, ki že ima kosmate prebivalce ali takšnega, kamor bi lahko šel v paru z enim od svojih kompanjonov iz zavetišča. Še vedno potrebuje bližino, za vsak slučaj pa bi morali biti preostali člani družine pripravljeni na to, da bi Uški hotel vsake toliko časa povedati, da je on šef. Meni nikakor ni hotel razkriti tega, valjal se je po kavču in me pogledoval s svojimi čudovitimi rumenimi dremavimi očmi. V takšnih trenutkih se mi zdi, da bi prav lahko brusil svoje kremplje na novem fotelju, prekucnil celo vrsto neprecenljivih vaz iz dinastije Ming, iz zaves naredil resaste cunje, oklofutal svileno ročno sešito blazino in mimogrede še domačega psa ter prekucnil zalivalko za rože, polno vode, na ravnokar položen, še ne polakiran parket, pa ne bi mogla biti jezna nanj. Pred oči se mi vsakič prikrade prizor majhnega otroka, ki se poškodovan oklepa svoje povožene mrtve mame. Ob cesti čisto sam na svetu in avtomobili vozijo mimo, ne da bi se kdo ustavil. Tisti, ki je povzročil nesrečo, je že zdavnaj v zavetju svojega doma, morda ob svoji živi materi, in nikoli ne bo kaznovan, čeprav mu je uspelo na območju kjer je omejitev 30 km/h in so na tleh cestne grbine, povoziti kar dve živi bitji. Leta 2010, v Sloveniji. Morda se komu zdi primerjava pretirana, celo neokusna, pa je res? Mar majhen otrok razume kaj več kot majhno mače? Prav približno enako, sploh kar se tiče matere. Srce bije obema in oba bi enako slišala in ne razumela tišine, ki bi nastala v maminih prsih.
 
Napisala Vixi
Več o Uškiju |
ilustracije: Vixi