Coco je muca bele barve, okrašena s sivotigrastim plaščkom, stara pol leta, cepljena in sterilizirana. Prav nič posebnega - no, pa slepa je.
Prvi prizor: poln transporter smrkavih, kihajočih, deročih se in lačnih mačjih otrok. Hranjenje na roke (eden od tistih prečudovitih čudežev življenja), masiranje trebuščkov, mazanje oči in zbujanje na nekaj ur. Mačji otroci odraščajo.
Drugi prizor: Sestrica in dva bratca so ob primerni starosti kmalu oddani. Coco je slepa. Zato in ker je pač prisrčna, postane mamina rita.
Tretji prizor: Coco je dovolj stara, da se preseli v mačjak. Še vedno nismo prepričani, da je bila to dobra ideja, saj je mamina rita zelo navezana na človeka. Vsakič, ko kdo pride mimo, vsakič, ko se zasliši zvok človeških stopinj, se mala Coco dere na ves glas in zahteva izhod iz mačjaka naravnost v naročje. Najprej mijavka potiho, nato se glasnost stopnjuje, dokler se nedolžni poslušalec ne odloči, da ima raje mir in malo pošast vzame k sebi (in pri tem seveda naredi krivico kopici drugih/čakajočih/ brnečih kožuščkov). Vendar - mamina rita je pač mamina rita. Takoj tudi ona vklopi motorček in se rine čim bližje k svoji (ne)srečni žrtvi.
Četrti prizor: Coco je mlada pubertetnica in še vedno čaka na pravega posvojitelja. Ker je zdrava, ni potrebe po razvajanju in si deli usodo z drugimi zdravimi-z-energijo-in-pubertetniško-navihanostjo-napolnjenimi mačkoni in mačkonkami. Stopiš v prostor in svetloba izgine, saj se nate usuje kup pozornosti željnih kožuščkov. Ker naivno počepneš na tla, se kmalu poskušaš otresti dlak z obraza in jezika. Ampak ne gre – zakaj? Ker se je Coco odločila, da bo prva in edina in bo pri tem vztrajala. Prilepi se ti okoli vratu (oziroma na obraz) in se stiska k tebi tako močno, da ti poči srce, ko moraš brez nje domov.
Peti prizor: Nanj še čakamo, saj Coco še nima posvojitelja. Ampak če mene vprašate, bo to ljubezen na prvi pogled iz srca.
Napisala Petra
Več o Coco |
ilustracije: Vixi