Pa so res presnete te mačke, kamorkoli pogledaš, jih je dovolj, označujejo hišne vogale, da vse smrdi, ponoči tulijo in se pretepajo, da ne moreš spati, se iztrebljajo na in v sveže prekopane gredice na vrtovih, delajo samomore pod kolesi nedolžnih avtomobilov, predvsem pa se množijo, množijo in množijo.
Tako približno to zgleda s stališča morda niti ne zapriseženih sovražnikov mačk, morda samo nepoznavalcev ali pač ljudi, ki se nikoli niso poglabljali v njihovo dušo, njihov način življenja. Kako pa to zgleda s stališča mačke, v tem primeru prostoživeče ali pa vsaj mačke, ki ni pod nadzorom? Nekako takole: večkrat lačna kot sita, paritev ob vsakem breznanju in posledično seveda nova in nova legla z xy številom mladičev, ki jih čaka podobno življenje. Če temu dodamo še bežanje pred besnimi, zlobnimi ljudmi in njihovimi metodami preganjanja in iztrebljanja mačk na vse možne nehumane načine, to verjetno res ni podoba vsaj prijetnega, kaj šele idealnega življenja.
Kaj vse se zvrsti pred očmi ljudi, ki rešujejo ali vsaj poskušajo rešiti skorajda brezupno situacijo? Pa začnimo naštevati: povožene (upaš, da ne namerno), pogrizene in raztrgane (se sprašuješ, če namerno), zastrupljene (si zastavljaš isto vprašanje, kot v prejšnjem primeru), pokošene (zopet ti roji po glavi isto vprašanje, kot v prejšnjih dveh primerih), nabodene in zabodene (v tem primeru se ne sprašuješ prav nič več, ker ti je jasno, da se mačka ni sama dvakrat ali trikrat vrgla na vile), pretepene in zbrcane (se prav tako ne sprašuješ, če se je mačka malo večkrat in z vso silo komu nabila na gojzar), zapuščene in prepuščene svoji iznajdljivosti, zavezane v plastične vrečke, pa verjetno sem še kaj pozabila, človeška domišljija namreč ne pozna meja. Pa da ne bom pljuvala samo po ljudeh: mačke so zaradi svojega načina življenja izpostavljene mnogim prenosljivim boleznim, ki si jih prav radodarno in brez vsakršnih zadržkov posojajo med sabo. Ampak šment, spet smo pri krivdi ljudi: če bi vsak lastnik mačke svojo žival imel pod nadzorom, je ne spuščal na nenadzorovane potepe, poskrbel za redna cepljenja in kastracijo/sterilizacijo, se nam z vsemi naštetimi problemi in nevarnostmi ne bi bilo treba ukvarjati. Idealen svet? Ne, ampak malo bolj "mačkam primeren". Je res tako težko poskrbeti, da se mačka ne potepa, da ne nadleguje sosedov, da se ne pari, prenaša bolezni in ne spravlja na svet novih in novih, po možnosti že bolnih mladičev? Niti ne, če si vsaj malo odgovoren do svoje živali in sveta okoli sebe. Pravzaprav sploh ni težko, samo v glavi si je treba urediti najosnovnejše stvari. Drugače je bitka že vnaprej izgubljena, delo in trud ljudi, ki jim ni vseeno, pa zaman.
In zdaj se bo spet oglasil kdo, ki prisega na "naravno življenje". Da ga takoj utišam z enim samim vprašanjem: kaj za vraga pa je za mačko "naravno življenje"? Vse zgoraj našteto? Pomota! Pa se mi pravzaprav sploh ne da razlagati, zakaj, je bilo že dovolj povedanega in napisanega. In da ne bo kdo mislil, da samo pametujem, imam sama mačke, od tega vse rešene iz najrazličnejših situacij. Prvo, Mikco, popolnoma belo, je kakšne dva meseca staro našel moj pokojni pes zapuščeno sredi gozda, bila je obojestranska ljubezen na prvi pogled. Mačka, ki je celo življenje mislila, da je pes. Drugo, dolgodlako Mucko, sem kakšne tri mesece staro, ravno na začetku šolskih počitnic, našla zavezano v plastično vrečko na parkirišču. Tretjega, Bineta, sem en teden lovila po garaži, preden mi ga je uspelo ujeti. Četrtega, Dejvija/Gizmota, je Polona dobila pogrizenega in raztrganega, z ogromno rano na glavi, verjetno si ga je privoščil kakšen pes. Danes brez problema živi z mačkami in dvema psoma. Za petega, Naja/Blujčija, je prav tako poskrbela Polona, saj je bil več polomljen kot cel. Samo upam, da ga je povozil avto in ni kdo na njem vadil borilnih veščin. Si kdo od njih želi na prosto, živeti "naravno življenje"? Močno dvomim oziroma sem za večino celo prepričana, da ne, in mislim, da ga ni junaka, ki bi me prepričal v nasprotno. Živijo varno življenje, vsi so celo doživeli prvi rojstni dan, kar je za "prostoživeče" mačke prava redkost. Redno so hranjeni, cepljeni, negovani in seveda vsi po vrsti kastrirani/sterilizirani. Na voljo imajo stanovanje in zamrežen balkon z zemljo, travo in rožami, družbo drug drugega in psov ter seveda svojih dvonožnih sužnjev. Koliko je tako "omejenim" živalim dolgčas, je pa že problem vsakega posameznega skrbnika. Če si vsak dan vzameš čas, kar ni težko, jih prebožaš, premečkaš in se poigraš z njimi, je njihovo življenje dovolj izpolnjeno. Vmes se seveda še do solz nasmejiš vsem njihovim pogruntavščinam, od spanja v banji, umivalniku, v omari, na polici visoko pod stropom, da vidiš samo tačke, ki visijo čez rob, tistim lačnim pogledom, ki bi ti morali zlomiti srce, če ne bi vedel, da so vsi jedli pred pol ure, nespretnemu lovljenju muh in nevidnih duhcev, ki živijo z nami v stanovanju, ubijanju umetnih mišk, kraji grozdja in igranju nogometa z njim, njihovi neumorni medsebojni igri in nežnosti, ki si jo izkazujejo, teženju psom, naj jim takoj, ampak res takoj preližejo celo glavo, naj bodo njihova topla in mehka blazina in še čemu. Ko jih enkrat spoznaš v dno duše, te prevzamejo, očarajo in začarajo.
In kaj je poanta vsega tega pisanja? Prebuditi ljudi, jih malo premakniti v njihovih prepričanjih, tudi takih, da pohabljene (beri: kastrirane/sterilizirane živali) ne lovijo mišk in ne uničujejo škodljivcev, jih vsaj malo osvestiti, naj skrbijo za svoje živali, če so se že odločili, da jih bodo imeli, naj jih ne spuščajo brez nadzora, naj jih hranijo, negujejo, cepijo in predvsem poskrbijo, da se ne bodo nekontrolirano razmnoževale, se pravi, naj jih kastrirajo oziroma sterilizirajo. Drugače je bitka vseh društev in posameznikov, ki se trudijo stvari spremeniti, že vnaprej izgubljena.
|
ilustracije: Vixi