Nekega prijetnega sončnega dne v začetku junija so iz občine Logatec v zavetišče sporočili, da je na neki gozdni poti sredi ''ničesar'' zelo huda pasja mati. Iz grmovja, v katerem skriva mladičke, laja na mimovozeče kolesarje in se za kakšnim tudi zelo jezno zapodi. Na tako prijeten dan tako neprijetna situacija! Tako za kolesarje kot za zaskrbljeno pasjo mamo je tak položaj precej stresen, zato smo se iz zavetišča takoj napotili na odlov te nevarne živali. Oprema je bila opisani situaciji primerna – nagobčniki različnih velikosti, zanka, nekaj hrane in ravno prav adrenalina v krvi, da bodo roke pravočasno potegnjene od potencialno nevarnih pasjih čeljusti.
Trajalo je kar nekaj časa, da smo našli pravi ovinek na pravi gozdni poti. Ko pa smo se končno znašli na pravem mestu sredi ''ničesar'', je sledilo pravo presenečenje. Tudi za vsega vajene ljudi, ki se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo, je bil prizor, ki sva ga uzrli iz avtomobila, nekaj posebnega in nepričakovanega: po gozdnih tleh je poskakovala mešanka z zlatim prinašalcem in lajala na avtomobil, za njo pa je drobila majhna, komaj dvomesečna tigrasta mucka. Psička se je tu in tam obrnila in z gobčkom polizala muco po glavi, pri čemer je mala mačica butnila z glavico navzgor. Njen repek, s katerega so na vse strani še prav po mladičje šrtlele dlačice, pa se je zatresel v tistem znanem drhtenju ugodja. Ob tem male mucice ni prav nič motilo, da je njena pasja zavetnica huronsko tulila na veliko zadevo, ki se je pravkar parkirala v neposredni bližini.
Hja, kaj pa zdaj? Če bi bili s Polono v stripu, bi se nama nad glavama zarisali veliki vprašaji. Ker pa nisva bili v stripu, kjer bi risar imel vnaprej zapisan scenarij, sva se morali sami odločiti, kako naprej. Besna mama je prinorela na mojo stran avta in počasi sem malce pomolila roko skozi okno pri tem pa z visokim glasom povedala par prijaznih traparij. Polona me je opozorila z dvema kratkima in odsekanima ''pazi'' in ''previdno'', kaj več pa ni utegnila, ker ni bilo potrebe. Pred mojo roko je pasja mama namreč utihnila, se ''znižala'' na trebuh in začela z velikimi zamahljaji pometati z repom po tleh. Hej, pa saj ta žival sploh ni tako huda! Ko sem potegnila roko not, se je skrbna psica spet obrnila proti svojemu ''otroku'' in sledilo je še eno začudenje… To sploh ni bila psica, pač pa samec!
Polona mi je dala vedeti, da naj ostanem v avtu, če si bo zaščitniški kuža slučajno premislil in spet postal hud. Previdno je izstopila, a se je strah izkazal za odvečnega – ko sta s psom izmenjala nekaj pomiritvenih signalov, sta bila hitro prijatelja, nadela mu je nagobčnik in ga lastnoročno naložila v kletko za prevoz. Medtem mi je malo tigrasto bitje potisnila v naročje z navodilom, naj jo nahranim. Ko sem odprla konzervo, se je malo mače začelo kar tresti in hlastno zagrizlo v ravno površino konzervine vsebine. Joj, uboga lačna mucka, sem se nasmehnila pri sebi in s prsti izgrebla nekaj konzerve ter ji jo ponudila na pokrčeni dlani. Poleg konzerve je mala mucica seveda krepko zagrizla tudi v mojo dlan, zato sem ob malce pretiranem cviljenju od bolečin požela kar nekaj smeha s Polonine strani.
V resnici pa je bilo najino prešerno razpoloženje znak, da je obema odleglo, da odlov ni bil težaven. Pasje matere znajo biti precej borbene in napadalne, če se počutijo ogrožene. In katera mati se ne bi počutila ogroženo, če bi jo nekdo z naraščajem vred pustil v gozdu? No, tokratna ''mati'' se je k sreči z lahkoto pustila prepričati, da ji nočeva nič slabega.
Med potjo s kraja zločina, ki je po veljavni zakonodaji kazniv, a v resnici ne bo nikoli kaznovan, je bilo nekaj ugibanja o tem, kako sta Muci in Šibica živela doslej. Kaj je lastnika, ki sodeč po vedenju in videzu obeh živali najbrž ni bil najslabši možen, privedlo do tega, da se je obeh živali takole znebil? Kaj je bilo z ostalimi mucki in njihovo materjo? Ker pa so take debate precej brezplodne, sva nekaj ugibanj raje usmerile v to, na kar dejansko imamo vpliv – prihodnost obeh živali. Izrekli sva nekaj besed upanja na negativen FIV/FELV test za Šibico in negativne izvide testa na mikrosporijo za oba. Ter veliko besed o tem, kako je Muci po starosti in videzu eden tistih bolj ''atraktivnih'', Šibica pa žal le še ena od mnogih, premnogih, ki po barvi niso nič posebnega. Zanj sva sklepali, da bo kmalu oddan, zanjo pa, da utegne kot običajna tigrasta mucka v zavetišču čakati kar dolgo. Zanju bi bil skupen dom idealen, a žal uresničljiv le v sanjah. Čas bo pokazal, koliko sva se pri željah in napovedih ušteli.
Med takimi pogovori je nek avtomobil peljal iz nekega gozda enega bolj čudnih zavezniških parov, kar jih je bilo kdaj srečati med varovanci Zavetišča Horjul. Iz gozda, ki bo zase obdržal skrivnost, kdo je storilec tega podlega dejanja, sta se sita mucica in nasmejani kuža peljala lepši prihodnosti naproti. Ko bi jo le dočakala čim prej!
Napisala Sara
Več o Muciju in Šibici |
ilustracije: Vixi