27. marca smo prestavili uro na poletni čas, tako da se Polona še danes ne spomni, kako zelo zgodaj je prišel klic in koliko je bila zares ura tisto nedeljo. Policisti so na relaciji Trzin-Domžale naleteli na povoženega muca, zavarovali območje in še v temi počakali ob njem, da je prišla ponj. Precej ubog je bil in dobil je ime Čufta. Ne sprašujte preveč, zakaj je dobil takšno kulinarično ime. Včasih se ime kar zgodi. Morda ima nekaj malega zveze s tem, da si resnično ne želimo, da bi iz neoznačenih, nekastriranih, a vseeno lepo rejenih lastniških mačkov avtomobili delali čufte na cestah.
Čufta je potreboval precej časa, da je prišel k sebi, šele mesec dni po sprejemu je bil popolnoma zdrav. Danes je pripravljen na nov dom. Nedvomno bo nekomu čudovito dopolnil življenje. Nekomu, ki ga nikoli ne bo spustil na cesto, ker ve, da je tisto o mačkah z devetimi življenji iz trte zvita traparija. Pa navsezadnje, tudi če ne bi bila, je Čufta porabil že večino svojih srečnih žetonov.
 
1. Da ga na hitri cesti nekdo ni povozil kar do smrti.
2. Da ga je nekdo povozil v občini, ki ima sklenjeno pogodbo z zavetiščem.
3. Da sta nanj dovolj kmalu naletela policista, ki jima nikakor ni bilo vseeno za komaj živega 'navadnega' črno-belega mačka.
4. Da se na dežurni telefon oglaša nekdo, ki dežurstvo jemlje zelo resno in telefon dvigne ne glede na uro.
5. Da zanj pristojno zavetišče za poškodovane pravzaprav ne upošteva zakonske štiri ure za sprejem, ampak po poškodovane pridrvi v času, ki je potreben od trenutka klica s točke A do točke B, kar je vedno precej manj kot štiri ure.
6. Da v pristojnem zavetišču ne sprašujejo občin, kaj naj storijo s poškodovanim mačkom, ampak ga zdravijo takoj, če se zdraviti da, s pomočjo donacij ljudi, ki jim ravno tako ni vseeno za 'navadne' mačke.
7. Ko nastopi 30. dan bivanja v zavetišču, ga čaka še 31. in 32. in 33. ... in tako naprej do dneva, ko bodo ponj prišli posvojitelji.
8. Da njegovo zgodbo piše ena trapa, ki je ravnokar porabila pol strani za to, da bi povedala preprosto dejstvo, da ima Čufta eno samo življenje (še), ki je ravno tako krhko kot naše, in si ga zasluži deliti z nekom, ki bo to preprosto dejstvo spoštoval.
 
 
In če se mi ne bi zdelo tako zelo pomembno izpostaviti preprostega dejstva, da mačke nimajo devet življenj, bi lahko dejansko napisala kaj o Čufti, a mi namesto tega ves čas na misel hodi le to, da se še vedno najde kdo, ki verjame, da pasemske mačke jejo brikete, 'navadne' pa hrano lovijo kar same, zunaj, jasno, najverjetneje kar na trzinski obvoznici … Kakorkoli že, Čufta je krasen mačkon, ob katerem ni bilo prav nič težko pozabiti, da je na zunanji strani mačjaka svet, v katerem odrasli ljudje še vedno verjamejo v več sto let stare pravljice. Predel mi je v naročju, kot bi mi hotel dopovedati, da bo vse v redu, čeprav sem to pravzaprav hotela jaz povedati njemu. Vsak trenutek sem na njem našla kaj novega zanimivega, kar me je prevzelo. Črni prstki, skriti v mehke bele dlake na tačkah. Posrečeno poslikan črno-bel obrazek in za popoln kontrast popolnoma beli brki, ki mu segajo daleč čez črna lica. Pa ne samo brki, obrvi tudi. Njegova črno-bela oprava spominja na frak ali morda, skupaj z belimi nogavičkami, na nekaj, kar bi z veseljem oblekel sam pokojni kralj popa. Rad ima družbo in s sostanovalcem, črnim trinogim Brefom, se super razume. Vedno se trudim napisati čim več o značajskih lastnostih in o situaciji, ki žival spremlja, a pri Čufti ne morem napisati nič takšnega, česar ne pokažejo že slike. Krasen je in upam, da bo vse pomene tega pridevnika kmalu z velikim veseljem odkrival njegov posvojitelj.
Napisala Vixi
 Več o Čufti
|
ilustracije: Vixi