Cveto je črn in nič cvetličnega ni na njem. Vse, kar bi Cveta le lahko povezovalo s cvetlicami, je prepoznavanje dobrega življenskega okolja. Idealnega pravzaprav. Rastline svoje cvetove obračajo proti soncu, toplo je in zagotavlja varno rast. Prav podobno je moral razmišljati Cveto o notranjem življenju, ko je ugotovil, da notri nič ne boli, hrane je v izobilju, toplo je in varno, v nasprotju z življenjem na cesti.
Cvetova zgodba bi lahko bila ena tistih bolj srečnih. Sprejet je bil sicer poškodovan, najverjetneje zaradi pasjega ugriza, a se je tačka lepo in hitro zacelila. Nič tako pretresljivega, da bi zraven vsi pozabili dihati. Življenje na prostosti ga ni naredilo jeznega ali agresivnega, niti prestrašenega in nezaupljivega. No, morda malo, samo na začetku, a je to izpuhtelo nekam v nebo in namesto da bi prvi pobegnil v zaklon, je zdaj med prvimi, ki se ti spotika ob noge, ko vstopiš. Cveto bi lahko bil idealen sostanovalec nekomu, ki se odloča za svojo prvo mačko, saj je popolnoma neproblematičen, miren in crkljiv, lahko bi delal družbo drugi mački, saj je nekonflikten ter se z ostalo mačjo bando v mačjaku odlično razume in prav za to, ker je nežen in ne vsiljiv, bi lahko bil tudi tretji... Zdrav je in vse kvalitete za idealnega mačjega prijatelja ima, brez neprijetnih presenečenj, do popolnoma srečne zgodbe pa mu manjka le stalen, varen dom.
Ampak (pri relativno dobrih začetkih hojulskih besedil vedno pričakujte kakšen "ampak" iz zasede), ker je črn in kratkodlak, ker je na videz tako zelo običajen, ostaja seveda neopažen. Kako krivično je pravzaprav to, da moram napisati, da mu fotoaparat dela krivico, saj je v živo lepši, s svetlečo črno dlako, predvsem pa večji, tak pravi mačkon? Kot da bi to lahko bilo pomembno. Kako krivično je šele to, da moram ob njem ponovno vleči na plano več tisoč let stare vraže in jih vsakič ponovno ovreči, da ne bi kdo pomislil, da mu lahko zaradi barve prinese nesrečo? Kako krivično je v resnici to, da moram zagovarjati in opravičevati njegov videz, kljub temu, da ima čudovit karakter in je krasen takšen kakršen je? Zelo krivično.
Upoštevajte kdaj nasvet malega princa in poglejte s srcem. Zaprite oči za trenutek, da vas ne bo pregrešno zavajal vid skozi zamegljena očala današnjega sveta. Pomislite na nežen dotik mehke mačje dlake, pomislite na malo srce, ki bije pod kožuhom. Predstavljajte si pritisk mačjega smrčka ob vašo dlan, tisti nežen buc, s katerim nam mačke tako iskreno izkažejo naklonjenost in veselje do bližine. V bistvu zdaj lahko odprete oči in opazili boste, da Cveto miži, medtem ko se stiska k vam. Ne zanimata ga oblika in barva vaše frizure, ne spol, ne starost. Vseeno mu je, če je vaša maskara razmazana, če je kravata postrani in narobe zavezana, še bolj vseeno mu je za to, da niste uspeli shujšati za tiste tri kilograme, ki ste jih pridobili ob lanskem božiču. On gleda s srcem in vas tja tudi vidi. Zasluži si nekoga, ki bi kdaj v tem ponorelem svetu iluzij znal zapreti oči.
Napisala Vixi
Več o Cvetu |
ilustracije: Vixi