Lin je lepa muca, stara približno eno leto, ki je v rani mladosti žal morala okusiti »mačjo svobodo«, zaradi česar je bolj plašne narave. Počasi odkriva svet, kjer ji ni treba iskati hrane in spati nekje zunaj, na hladnem. Takšno življenje že pozna, ne po svoji krivdi, zato tokrat išče človeka oziroma ljudi, ki bi ji omogočili bivanje izključno notri.

Potrebuje potrpežljivega človeka, ki ji bo dal toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se sprosti. Nič ni nemogoče, v zavetišču in v začasnem domu se že pusti božati in nastavlja trebušček. Tudi z drugimi mucami in muci že navezuje stike. Da pa bi zamujeno obdobje socializacije nadoknadila, potrebuje svoje ljudi, ki bodo zanjo imeli čas, in ki ne bodo obupali zaradi dejstva, da Lin (še) ne skače po naročjih.

Nekega prijetnega sončnega dne v začetku junija so iz občine Logatec v zavetišče sporočili, da je na neki gozdni poti sredi ''ničesar'' zelo huda pasja mati. Iz grmovja, v katerem skriva mladičke, laja na mimovozeče kolesarje in se za kakšnim tudi zelo jezno zapodi. Na tako prijeten dan tako neprijetna situacija! Tako za kolesarje kot za zaskrbljeno pasjo mamo je tak položaj precej stresen, zato smo se iz zavetišča takoj napotili na odlov te nevarne živali. Oprema je bila opisani situaciji primerna – nagobčniki različnih velikosti, zanka, nekaj hrane in ravno prav adrenalina v krvi, da bodo roke pravočasno potegnjene od potencialno nevarnih pasjih čeljusti.

Trajalo je kar nekaj časa, da smo našli pravi ovinek na pravi gozdni poti. Ko pa smo se končno znašli na pravem mestu sredi ''ničesar'', je sledilo pravo presenečenje. Tudi za vsega vajene ljudi, ki se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo, je bil prizor, ki sva ga uzrli iz avtomobila, nekaj posebnega in nepričakovanega: po gozdnih tleh je poskakovala mešanka z zlatim prinašalcem in lajala na avtomobil, za njo pa je drobila majhna, komaj dvomesečna tigrasta mucka. Psička se je tu in tam obrnila in z gobčkom polizala muco po glavi, pri čemer je mala mačica butnila z glavico navzgor. Njen repek, s katerega so na vse strani še prav po mladičje šrtlele dlačice, pa se je zatresel v tistem znanem drhtenju ugodja. Ob tem male mucice ni prav nič motilo, da je njena pasja zavetnica huronsko tulila na veliko zadevo, ki se je pravkar parkirala v neposredni bližini.

... so štiri premlade mačje mamice s prelepimi otročički. Je sploh kaj lepšega od mačjih mladičkov? Tako prisrčni so, puhasti, krhki... Ko papcajo, so vsi popackani, kar jih naredi še bolj srčkane. Ko se začnejo igrati, jih je veselje gledati, kako brezskrbni so, kako jim je v življenju lepo. In res jim bo, o tem ni dvoma. Tako smo vsi optimistični in polni elana spomladi, ko se narava prebuja in nam razkazuje svoje lepote v vseh barvah in oblikah!

Če pogledamo v zakulisje »pomladi«, pa srečamo nešteto zgodb, kakršne imajo za sabo Siva, Soča, Vita in Krka. Nekomu so bile prisrčne (ali pa tudi ne in so bile že od nekdaj na cesti) kot mladičke, ko pa so dopolnile nekaj mesecev, šest, sedem, osem, mogoče celo devet, pač niso bile več zanimive. Najstarejša med njimi je stara dobro leto dni, kar pomeni, da so vse štiri pravzaprav še čisto prave mačje punčice, ki bi morale nekomu presti v naročju, nekoga ovijati okoli mezinčka, biti ljubljene.

Puma, prelepa črna mačkica, v zavetišču čaka na svojega človeka že od julija.

Če pustimo ob strani vsa vprašanja o tem, zakaj nihče ni poskrbel za njeno mamico, ki bo najverjetneje v kratkem spet imela nezaželjene mladičke, katerim statistike življenjske dobe prostoživečih mačk nikakor niso v prid, smo lahko prepričani, da bo tala mucica našla topel in ljubeč dom, kjer ji ne bo treba skrbeti za nikakršne mladičke, iskati hrane in zavetja ter bežati pred ljudmi.

Zdaj je Puma stara že okoli devet mesecev. Če se morebitnim posvojiteljem zdi že "prevelika", se zelo motijo - Puma se je namreč odločila ostati večna mladička, vsaj po velikosti. Rada se igra, z drugimi muckami in mucki se dobro razume, je nežna in prijazna, le še nekomu mora postati dovolj zanimiva, da si bo želel v njeni družbi preživeti naslednjih dvajset let.

Napisala Zorina

Več o Pumi

Kaj pa zdrav oranžen mačkon sploh še počne v zavetišču?

V zavetišče je prišel, skupaj z bratcem, ki je že v novem domu, popolnoma prestrašen in nesocializiran. Kar nekaj pregovarjanja je bilo treba, da je ugotovil, da se nima več česa bati, da so naročja zelo primerna za masažo mačjih bitij, da je treba živeti v stanovanju ali hiši, in da zunaj mačkicam in mačkončkom ni prav nič prijetno. Zakaj pa bi bili prepuščeni samim sebi? Zakaj bi zaradi človeške malomarnosti umirali pod kolesi avtomobilov? Zakaj bi živeli v okolju, kjer bolezni kar čakajo na mačja bitja? Zakaj bi se morali česarkoli bati? In zakaj bi morali na svet spravljati še več nezaželjenih mačjih otročičkov?