Pa so res presnete te mačke, kamorkoli pogledaš, jih je dovolj, označujejo hišne vogale, da vse smrdi, ponoči tulijo in se pretepajo, da ne moreš spati, se iztrebljajo na in v sveže prekopane gredice na vrtovih, delajo samomore pod kolesi nedolžnih avtomobilov, predvsem pa se množijo, množijo in množijo.

Tako približno to zgleda s stališča morda niti ne zapriseženih sovražnikov mačk, morda samo nepoznavalcev ali pač ljudi, ki se nikoli niso poglabljali v njihovo dušo, njihov način življenja. Kako pa to zgleda s stališča mačke, v tem primeru prostoživeče ali pa vsaj mačke, ki ni pod nadzorom? Nekako takole: večkrat lačna kot sita, paritev ob vsakem breznanju in posledično seveda nova in nova legla z xy številom mladičev, ki jih čaka podobno življenje. Če temu dodamo še bežanje pred besnimi, zlobnimi ljudmi in njihovimi metodami preganjanja in iztrebljanja mačk na vse možne nehumane načine, to verjetno res ni podoba vsaj prijetnega, kaj šele idealnega življenja.

Ti dve mačji sirotici se morata za svoje življenje zahvaliti psu, ki ju je zavohal v vrečki pod kamenjem in nanju opozoril svojo lastnico. Seveda sta bili premraženi in podhranjeni, predvsem pa brez mame muce ne bi preživeli.

Najprej ju je bilo treba ogreti in nahraniti, seveda po dudi. Čeprav to pomeni hranjenje in vse, kar še sodi zraven, na vsaki dve uri, tudi ponoči, nekaterim niti to ni odveč. In ker življenje, ki se začne v vrečki pod kamenjem, pušča tudi posledice, sta bili za nameček obe zelo prehlajeni. Na srečo ni bilo tako hudo, da se ne bi dalo rešiti z antibiotiki in skrbno nego.

Tale muc je pa samo Muc. Morda včasih zmanjka idej za imena, ampak meni se samo od sebe vedno zapiše Mister Muc, kar mu pravzaprav čisto pristoji, saj je nekaj prav posebnega. Oranžne barve in nekako gosposki. V zavetišče je prišel s poškodovano medenico, kar je bila verjetno posledica bližnjega srečanja z avtom, saj je bil Muc pravi potepuški muc. In kot pravi potepuški muc, nevajen prijaznosti, je bil Muc tudi precej jezen na ves svet.

V roke so ga vzeli veterinarji, ki so odločili, da je mogoče njegovo poškodbo pozdraviti, in Muc je bil v najkrajšem možnem času operiran. V sebi ima zdaj nekaj "najnovejše tehnologije" - vijakov -, pa vendar ga to ne moti toliko, da ne bi s polno žlico užival življenja in paral živcev svoji začasni skrbnici. Mister Muc se je namreč iz sovražnika vsega sveta spremenil v Polonino senco. Odločno je spremenil svoje stališče do ljudi in psov in vztraja pri tem, da noče biti več sam, sploh pa noče biti več potepin in hoče nekoga samo zase. Če ostane sam v sobi, se pritožuje, če ponoči ne dobi prave mere čohljanja, ubogi človeški suženj občuti posledice, ker Muc je tam in Muc je tam zato, da se ves svet vrti okoli njega. Nekako tipično moško, pa saj je muc in pol, pravi Mr. Muc. Če je Polona na začetku še premišljevala, da bi se izneverila svojim načelom in Muca vrnila v njegovo okolje, ker bi bilo to najbolj pošteno do njega, si je zelo kmalu premislila.

Naj je mačkon, ki ga vsekakor ne bi spustili na letalo brez natančne preiskave telesnih odprtin, kjer bi lahko skrival pilico za nohte, s katero bi grozil osebju letala, naj pristane v Mačjem dolu, kjer kraljuje ON. Pa pri njem žal ne gre za pilico za nohte, temveč za kovinsko ploščico in vijake, ki držijo skupaj kosti.

Njegova zgodba je ena od premnogih, ki se nenehno ponavljajo. Povožen, zbrcan, pretepen, udarjen, kdo bi vedel. Dejstvo je, da se ga je, kot že mnogih pred njim in verjetno še mnogih za njim, usmilila dobra duša, ki ji ni bilo vseeno, ga pobrala s ceste in poskrbela za to, da je pristal v pravih, nežnih rokah, ki znajo in hočejo pomagati. Pomagati tudi takim, pri katerih se zastavlja vprašanje, če jih morda ne bi bilo lažje, ceneje in preprosteje uspavati. Sploh glede na to, da so bile poškodbe že zastarele, stare vsaj kakšne tri tedne, kar pomeni, da bi bilo treba mačka dobesedno polomiti in spet sestaviti.