Skoraj osem mesecev je že od lanskega poletja, ki je podrlo vse rekorde v sprejemu mamic muc z mladiči, napol živih mladičev in zavrženih sesnih mladičev. Čokoladka se je takrat s svojo 14 dni staro mladičko, skupaj z drugimi, znašla v zavetišču ki je pokalo po šivih. Usoda ji ni namenila varnega stanovanja, temveč življenje na cesti, ki nikakor ni primeren kraj za mlado mamico muco, z mladičem. Vile rojenice so bile neizprosne do mlade mamice in njene majcene hčerke, mladička je namreč kmalu poginila za posledicami razglistenja. Mama Čokoladka je začela iskati nov dom sama. Prevzela je vlogo matere in vzgojiteljice več kot tridesetih mačjih otrok, ki so bili takrat že dovolj stari za samostojno življenje v mačjaku med ostalimi zavetiškimi mačkami. Z vsemi se je izvrstno razumela, prijala ji je tako družba mačk, kot tudi pozornost ljudi. V septembru se ji je nasmehnila sreča in angeli so ji priskrbeli nov dom. Žal so jo tudi angeli pustili na cedilu in nazaj se je vrnila po treh dneh.

Kaj vam gre skozi misli, ko vam pot prekriža črna mačka? Sedem let nesreče? Pljunete preko rame? Vsaj trikrat? Meni gre žal po glavi samo to, da je spet ena mačka na cesti, brez nadzora in če bo imela srečo, bo tokrat še ušla avtomobilskim gumam. Pomislim na njeno življenje in življensko ruleto, ki jo igra vsak dan. Pljuvanju podobno pa bi lahko bilo sikanje skozi zobe in zraven klicanje vseh možnih prekletstev nad ljudi, prekletstev, ki imajo bore malo skupnega s črno ali kakršnokoli mačko.

Aria in Jazz sta odličen in uigran duet. Par mladih odraslih mačk, ki je svoje zavetje ponovno našel tam, kjer so za njiju poskrbeli že prvič pred dvemi leti, je svoj dom že imel. Življenje včasih ubere čudne ovinke in nenavadne poti in zdaj zopet iščeta dom, skupaj seveda. Navajena sta en na drugega. Aria ima malo raje ljudi, Jazz ima malo raje Ario. Oba sta navajena na življenje izključno znotraj hiše oziroma stanovanja, poležavanje na odejicah in blazinah in zagotovo jima ni čisto vseeno, da se je njuna življenska rutina podrla.

Šokantno! 16. aprila letos, se je zgodila tragična prometna nesreča. Neznani storilec je do smrti povozil mati samohranilko komaj rojenih trojčkov in pobegnil s prizorišča nesreče. Dojenčki so ostali sami, njihov oče je neznan... Takole nekako bi se začela novica v dnevnem časopisju, če bi šlo za človeško mater in tri komaj rojene človeške dojenčke. Policija bi sprožila obširno akcijo iskanja brezvestnega storilca, strokovna javnost bi razpredala na dolgo in široko, kako trem novorojencem zagotoviti preživetje in popolne nove domove, ljudje bi zahtevali glavo storilca, sosedje bi brisali solze in voznika zmerjale z morilcem, mediji pa bi zbirali humanitarno pomoč, ki bi se stekala z vseh koncev slovenije.

Borčiju ni nič do tega, da bi se vrnil na tako zelo opevano mačjo svobodo. Nobenega domotožja nima po lokaciji, kjer je bil najden.Tam ga nihče ne pogreša. Seveda, najden je bil bolan, shiran in poškodovan.

Borči je danes zdrav, brez zajedalcev, rane so zaceljene, dlaka se sveti in trebušček je zdaj kvalitetni hrani primerno okrogel. Tudi kastriran je in cepljen. Kako težko je ljudem, ki iščejo dolgodlake ali bele ali modrooke mačke, dopovedati, da je lahko navaden tigrast mačkon tvoja najboljša družba, se kaže v številu posvojitev tigrastih muc iz zavetišča. Res je, številka je zelo blizu ničli, oziroma tigri svoje domove čakajo najdlje. Povsem neupravičeno, če smem pripomniti. Najden je bil aprila, zdaj pa je že sredina oktobra.