Kaj vam gre skozi misli, ko vam pot prekriža črna mačka? Sedem let nesreče? Pljunete preko rame? Vsaj trikrat? Meni gre žal po glavi samo to, da je spet ena mačka na cesti, brez nadzora in če bo imela srečo, bo tokrat še ušla avtomobilskim gumam. Pomislim na njeno življenje in življensko ruleto, ki jo igra vsak dan. Pljuvanju podobno pa bi lahko bilo sikanje skozi zobe in zraven klicanje vseh možnih prekletstev nad ljudi, prekletstev, ki imajo bore malo skupnega s črno ali kakršnokoli mačko.

V nasprotju z vsemi vražami sem prepričana, da bo Nice nekomu prinesel samo srečo. Muc je bil sprejet aprila lani s hudo poškodovano tačko in zelo očitno je imel takrat nesrečo samo on in nihče drug v njegovi bližini. V osmih mesecih, kar prebiva v zavetišču, je prestal amputacijo in lepo okreval, stkal mačja prijateljstva v mačjaku in ugotovil, da mu ljudje kjub raznim izkušnjam, ki jih ima za sabo, nič nočejo. Še več, vsak dan prinašajo gurmanske dobrote, točijo svežo vodo in vdano čistijo mačja stranišča. Ko je delo postorjeno, pa znajo človeške roke pobožati tako nežno, da dlaka prasketa pod prsti, znajo počohljati tam pod brado, kjer tako prija, ustnice pa namesto kletvic in pljuvanja lahko dajejo tudi mehke poljube na kot noč črn smrček. No, nisem sicer prepričana, da ve čemu služijo poljubi, a vse ostalo so prave toplice proti življenju na cesti in na takšne notranje toplice se je popolnoma privadil. Po začetni bolečini in zadržanosti se zdaj na svojih treh tačkah spretno smuka okrog nog, v upanju na ukraden trenutek pozornosti. Krasen mlad mačkon je, bleščeče črn, tako črn, da bi skoraj morali ugibati, kje se Nice začne in kje se konča, če ne bi iz črne bučke zrlo par svetlih mačjih oči. Nice je videti zadovoljen, da je odkril življenje med varnimi barvastimi stenami, jaz pa upam, da bo te stene zamenjal za nove, čisto svoje. Vseeno je, če bodo druge barve, morda bele ali prekrite s tapetami, da bo le z njim tam živel nekdo, ki ve, da je barva dlake postranskega pomena in da v resnici več šteje polno naročje tiho spletene mačje preje. Upam, da bo z njim živel nekdo, ki ne bo nikoli več dovolil, da Nice pred kom prečka cesto.



Čas bi bil, da pozabimo na stare vraže o črnih mačkah, oziroma mačkah nasplošno, ki jih je več sto let nazaj v nas vsadila inkvizicija in se sprijaznimo s tem, da svojo srečo krojimo sami. Niti se nam ni treba vračati 5000 let nazaj, ko so mačke častili kot božanstva, čeprav priznam, da mi je tako razmišljanje precej bližje kot srednjeveško. Čas bi bil, da sprejmemo svoje odgovornosti in jih začnemo imeti radi takšne kot so, kosmate, igrive, pod kožo krvave in zelo ranljive, čuteče, nežne, čiste, dišeče, včasih zadržane in včasih malce podivjane.



Napisala Vixi,
foto Nutella in Zavetišče Horjul

Več o Niceju