Miti in resnice o živalih v zavetiščih

O zavetiščih za živali in njihovih varovancih kroži mnogo različnih zgodb. Večina je žalostnih, pretresljivih, včasih celo grozljivih. Omemba zavetišča le redke izmed nas spomni na nekaj pozitivnega, prijetnega ali celo veselega. Večina zgodb o zavetiških živalih ima žalosten, nemalokrat krut začetek, kljub temu pa se veliko zgodb prav zaradi prihoda v zavetišče konča srečno - z odhodom v dober nov dom. Razbili bomo nekaj stereotipov, ki ljudi mnogokrat odvrnejo od posvojitve zavetiških živali, in poudarili nekaj dejstev, za katera menimo, da so pri tej odločitvi pomembna. Upamo, da bomo tako pripomogli še h kakšnemu srečnemu koncu več.

1. mit: V zavetišču so zgolj problematične živali. NE DRŽI

Res je, da v zavetišče običajno pridejo živali, katerih preteklost ni znana. Njihove izkušnje so različne, velikokrat tudi slabe. Lahko se odrazijo na različne načine, tudi kot agresija do ljudi ali živali, velik strah, plahost, vendar večinoma ni tako. Iz zavetišča je možno posvojiti povsem normalnega pasjega ali mačjega družabnika, seveda pa moramo biti pred posvojitvijo pripravljeni na iskren pogovor z oskrbnikom oziroma vodjem zavetišča. V dobrem zavetišču vam bodo vsaj približno znali povedati, kaj lahko od živali, ki jo želite posvojiti, pričakujete, in vam svetovali posvojitev takšne živali, ki ustreza vašemu načinu življenja, pričakovanjem ter izkušnjam. Če ima žival, za katero se zanimate, vedenjske, zdravstvene ali druge posebnosti, boste na to vselej opozorjeni.

Pet mesečna Pebble Kremenčkova je že našla svoj dom ...

Njena nova skrbnica je po enem mesecu bivanja s psičko o njej zapisala:
'Rada ima ljudi in pse, na sprehodu pa veselo sodeluje z mano, sploh če zazna, da se v moji roki nahaja kak priboljšek. Je zelo učljiva, tako da smo se že naučili vaji sedi in tačko, kmalu pa greva tudi v pasjo šolo. Na splošno je zares neproblematična, nevsiljiva, vseeno pa velika carta.'

2. mit: Živali v zavetišču so bolne. NE DRŽI

Žival ob prihodu v zavetišče pregleda veterinar, nato pa je nameščena v karantenski prostor. Čas karantene je namenjen opazovanju živali, saj je le ta lahko okužena s katero izmed kužnih bolezni. Če žival ne kaže znakov bolezni, je po izteku karantene in opravljeni sterilizaciji (samice) oziroma kastraciji (samci) pripravljena za odhod v nov dom. Žival je ob odhodu v nov dom cepljena (kužne bolezni, steklina), označena z mikročipom, ob tem pa prejme tudi potni list.

3. mit: Za živali v zavetišču je dober kakršenkoli dom. NE DRŽI

Zavetiške živali so - ali pa bi vsaj morale biti, kar se tiče oskrbe - popolnoma enakovredne najdražjim rodovniškim mladičem. Razmišljanje v smislu, naj bo vesel, da ima vsaj streho nad glavo in hrano, je do živali krivično, zato je prav, da zavetišče preveri, kakšnemu skrbniku bo žival oddana. Vsi si zaslužijo najboljše, kakovostna hrana, veterinarska oskrba, dovolj gibanja in družbe pa je le nekaj osnovnih stvari, ki jih moramo zagotoviti kosmatemu družinskemu članu.

Prav vsak od njih si zasluži najboljše ...

4. mit: Odrasla žival se ne more več privaditi na nov dom. NE DRŽI

Pogosto se iz različnih razlogov v zavetišču znajdejo odrasle, starejše in tudi ostarele živali. Čeprav jih je mnogo socializiranih bolje od marsikaterega nam znanega kosmatinca, svoj dom, ko se njihovo življenje prevesi v drugo polovico, najdejo zelo težko. Tako za mačke kot za pse pogosto slišimo, da se ne morejo več privaditi na nov dom. Izkušnje so pokazale, da še zdaleč ni tako. Mnogo ljudi si ne želi kot vrtavke navitega pasjega ali mačjega razbojnika, bi pa z veseljem delili dom z umirjenim prijaznim kosmatincem, s katerim bi v miru posedeli na vrtu in spili kavico, pogledali najljubšo oddajo in se odpravili na krajši sprehod. Posvojiti seniorčka je po besedah tistih, ki so to že storili, neprecenljivo.

Muca Azurka je svoja prva leta preživela na cesti, sedaj pa že dobro leto uživa kot izključno notranja muca.

5. mit: Starejše živali nima smisla posvojiti, saj se bo treba od nje kmalu posloviti. NE DRŽI

Naravna življenjska doba psa se v povprečju giblje med 10 in 15, mačk pa celo med 15 in 20 let. Posvojitev živali pri starosti štiri leta pomeni, da ima pred seboj še skoraj vse življenje. Tudi mladiču pot lahko prekriža huda bolezen, zaradi katere se je treba prezgodaj posloviti. Na to nismo nikoli dovolj dobro pripravljeni in slovo je vedno boleče, vendar naj nas to ne odvrne od tega, da v svojo družbo sprejmemo odraslo ali celo ostarelo žival. Čudoviti trenutki, ki jih bomo preživeli skupaj, bodo odtehtali bolečino ob slovesu.

Čip je v zavetišče prišel kot seniorček in našel čudovit dom, kjer že četrto leto brezskrbno uživa.

6. mit: Odraslih/starejših živali ne moremo ničesar več naučiti. NE DRŽI

Odraslega ali ostarelega psa lahko naučiš novih trikov, le nekoliko več časa in potrpežljivosti potrebujemo. Starejše živali so še vedno učljive in se znajo prilagoditi novim življenjskim situacijam. Odraslega psa, ki ne more živeti z mačkami, seveda ni smiselno posvojiti, če imamo doma mačke oziroma jih želimo imeti, kar pa ne pomeni, da ne moremo najti odraslega družabnika, ki bi se lahko vklopil v našo družino. Obstajajo celo tečaji in vaje za starejše pse, s pomočjo katerih ohranjamo tako fizično kot psihično kondicijo živali ter jim popestrimo 'zrelejša leta'.

Inštruktorica Katarina Wallas je v letu 2011 vodila poseben program pasje šole
prilagojen seniorčkom, ki ga je obiskovalo tudi nekaj posvojencev iz zavetišča Horjul.

Old ... pure gold.

7. mit: V zavetišču 'ne vemo, kaj dobimo', zato je bolje kupiti rodovniško žival. NE DRŽI

Tu bi morda lahko rekli celo, da trditev deloma drži. Če gledamo poreklo živali, potem vsekakor v zavetišču, v nasprotju z rodovniško živaljo, praviloma ne poznamo prednikov oziroma porekla posvojene živali. Dober vzreditelj nam bo te podatke brez težav zaupal in nas seznanil z vsem, kar je o prednikih znanega - tako s pozitivnimi kot tudi z morebitnimi negativnimi lastnostmi. Pri posvojenčku iz zavetišča teh podatkov ne moremo dobiti, kar pa ne pomeni, da ne moremo vedeti ničesar o psu, ki ga imamo namen posvojiti. Osebje v dobrih zavetiščih se s svojimi varovanci veliko ukvarja, zato vam bodo povedali mnogo o karakterju živali, njihovih reakcijah v določenih situacijah, morebitnih strahovih itd. Mnogokrat boste tam izvedeli veliko več kot pri slabem vzreditelju. Najslabša izbira je zagotovo nakup tako imenovane 'čistokrvne živali brez rodovnika'. Gre za žival, ki po videzu približno ustreza pasmi in je cenovno ugodnejša od rodovniške. Cilj rejca takšnih živali je zgolj zaslužek, zato o dednih boleznih in drugih težavah, ki se praviloma pojavijo pri teh živalih, ne boste izvedeli ničesar.

8. mit: Posvojena žival nam bo za naše plemenito dejanje večno hvaležna. NE DRŽI

Najbrž najbolj trdno zakoreninjen mit, ki ga pogosto slišimo v razpravah o zavetiščih in njihovih varovancih. Nekatere živali so izraziteje navezane na človeka, sledijo skrbniku na vsakem koraku in mu rade in z veseljem ustrežejo. S človeškega vidika je videti, kot da so res hvaležne za dom in skrb, ki ju imajo. Takšen vedenjski vzorec lahko najdemo tudi pri živalih, ki niso posvojene iz zavetišč in nimajo nikakršnih slabih izkušenj iz preteklosti, prav tako pa lahko 'rešena' žival v novem domu uničuje, opravlja potrebo v stanovanju, nenadzorovano laja ali kaže vrsto drugih 'nehvaležnih' vedenjskih vzorcev, ki so praviloma znak takšne ali drugačne stiske. Živali pojma hvaležnost, kot ga razumemo ljudje, ne poznajo. Praviloma počnejo tisto, kar jim omogoča preživetje in prinaša zadovoljstvo. Če se bomo za posvojitev kosmatinca odločili skrbno in preudarno, v zameno ne bomo potrebovali hvaležnosti, saj bodo naša največja nagrada čudoviti trenutki, ki jih bomo preživeli s kosmatim družinskim članom.

Hvaležnost pa taka.

Pred posvojitvijo skrbno razmislimo, kakšnega družinskega člana smo pripravljeni in zmožni sprejeti v družino. Naj nas ne zavede ljubek videz živali. Pomislimo na druge lastnosti in karakter, ki je mnogo pomembnejši kot barva in dolžina dlake. V dobrem zavetišču bodo želeli opraviti posvojitveni razgovor, ki je namenjen spoznavanju načina življenja, želja in izkušenj posvojitelja ter seznanitvi posvojitelja z vsemi znanimi informacijami o izbrani živali. To je pomemben del uspešne posvojitve, zato sta iskrenost in sodelovanje z obeh strani nujno potrebna. Če smo umirjeni in čas raje preživljamo za dobro knjigo kot v naravi, še ne pomeni, da ne moremo imeti psa, zna pa biti življenje s hiperaktivnim lovskim psom izredno težavno za oba. Posvojimo žival, ki ustreza našemu načinu življenja, saj bo le tako naše skupno bivanje prijetno.

Posvojiti žival v zavetišču pomeni podariti novo priložnost ... živali novo življenje in sebi lepe trenutke z njo.

Fotografije so last posvojiteljev Horjulčkov: murke, Mižonny, čaje, kvisnar, Xene in skogkatt.

Tekst: Ada, Zavetišče Horjul
maj 2012