Lansko leto smo naš jubilej praznovali v Mostecu. Bilo je veselo in zato sva se odločila, da bo naš Plesno Pasji Piknik postal tradicionalen in letos se zato dobimo 26. maja v Sinji gorici pri Vrhniki.

Vse skupaj se bo dogajalo v lepem okolju, zato se nam bodo znova lahko pridružili tudi naši psički.

Kot se za naš piknik spodobi bomo pripravili veliko plesnih programov, posebna atrakcija bo izbor najbolj simpatičnega para (plesalka ali plesalec in pes), izbrali bomo največjega in najmanjšega psa, organizirali bomo tek z našimi kosmatimi prijatelji, ... itd.

Naš namen druženja z psički pa je bil tudi dobrodelen. Lansko leto smo uspeli zbrati za Zavetišče za zavržene živali v Horjulu skoraj 500.000 sit in upam, da se bomo temu prispevku približali tudi letos.

Na OŠ Trzin smo imeli zbiralno akcijo od 19. do 30.3.2007. Sprejemali smo vse, kar bi kosmatincem prišlo prav in dali tudi nekaj predlogov (hrana, deke, posode, ležišča, ovratnice, povodce ...). Akcijo sem vodila učiteljica Urška Gorjan (1.b).

Zbrali smo: čez 100 kg hrane za pse (briketov in konzerv), 7 ovratnic, vsaj 10 povodcev, 51 posod, priboljške, deke, ležišče, igrače, sredstva proti bolham, glavnike,...

Za muce pa smo zbrali približno 30 kg hrane (briketov, konzerv, vrečk ...).

Za to bi se rada zahvalila predvsem učencem in učiteljicam OŠ Trzin.

Urška Gorjan

Včeraj sem nameravala delati, čisto zares delati in samo delati. Saj ne, da drugače ne, ampak trenutno mi malo voda v grlo teče, kar pomeni, da sem za zunanji svet nedosegljiva. Izklopiti telefone, zvonec, skratka mene ni - do nadaljnjega. Vse bi bilo v redu, če ne bi do mene, globoko zatopljene, prodrl moj "notranji svet" - mačja banda oziroma moj kriplbataljon. Očitno jim je bilo dolgčas, revežem ubogim, pa so si nekako poskušali narediti dan vsaj malo bolj zanimiv. Začelo se je torej z maltretiranjem grozdja, ki je nedolžno in nič hudega sluteč ždelo na kuhinjskem pultu. Primeš pecelj, malo pogrizeš, streseš - šment, ni pravega učinka. Seveda, da ga ni, če imaš samo še štiri zobe. Torej je treba najti novo taktiko. Udari, navali - ja, to bo bolje, nekaj jagod je padlo na tla. Žuuuur! Seveda sem vse to prav pasivno opazovala izza računalnika, le sem in tja me je stresel smeh. Ob tem sem si mislila, da bo po opravljenem mačjem rajanju pač treba poiskati izgubljene in zablodele grozdne jagode, ker ni preveč prijetno, če jih med hojo po stanovanju zmečkaš na tapisomu. Pa seveda bo treba odmakniti masko pod kuhinjskimi omaricami, se nekako splaziti tja spodaj in jih pobrati, da se ne bom čez tri mesece spraševala, kako so se te rozine znašle tam - se mi je namreč že zgodilo. Dobro, še malo več dela, ampak kaj, naj se zabavajo, saj se tudi jaz, ko jih gledam in spet ne delam. Ampak seveda to še ni bilo dovolj. Kaj lepšega, kot da se ti pred nosom, pravzaprav na kuhinjskem pultu, ki si ga tako nedolžno ogleduješ, znajde trdo kuhano jajce, sicer namenjeno psom kot dodatek k popoldanskemu obroku. Kaj bi to, psi bodo že preživeli tudi brez tega jajca. Torej nogomet z jajcem... Najprej eden na enega, potem pa skupinsko preigravanje, zvezda je bil seveda največji pohabljenec. Kako ne bi bil, saj problem niso sprednje, ampak zadnje noge. S sprednjimi prav elegantno in iskrivo prilepi kakšen levi ali desni kroše - v prostem času namreč trenira boks na ostalih sotrpinih. Priznam, da sem se prav pošteno krohotala. Nekje v malih možganih mi je sicer glodalo, da bo potem treba ne samo poskrbeti za ubogo grozdje, ampak še posesati, ker se je jajce začelo "samodejno" lupiti. Ampak vse za smeh, ga ni nikoli preveč! Bom pač delala pozno v noč in zjutraj malo poležala, kakšen luksuz.

Iztočnica za današnje pisanje je Polonino nedolžno vprašanje, ki ga je zastavila na forumu: "Kako vi tam zunaj živite s temi kosmatimi (z)mešanimi manjšimi psi?" Moj odgovor danes bi bil: brez problema, čudovito, lepše ne bi moglo biti.