Starost je lahko prav sitna reč, potarnajo starejši ljudje. Zobje nočejo več čvrsto stati v vrsti, želodec ni več jeklen, korak ni več tako lahak, kar malce težko prenašaš mladino in odstopanja od vsakdanjih rutin pomenijo zmedo in izzovejo godrnjanje. Še bolj sitna je starost, če odtavaš od doma ter malce dementen in utrujen ne najdeš ali ne zmoreš več domov. Vseeno, če se nam izgubi dedek, verjetno ne pomislimo, da je pač revež ostareli šel nekam umret. Pri ostarelem psu menda lastniki mislijo ravno to, če sploh kaj.
Gal je torej še eden iz serije tistih, ki jih nihče ne pogreša in nihče ne išče, morda celo noče iskati. Najden je bil na območju Kranja, kjer je kar nekaj časa taval, preden je mimo prišla prava oseba, ki ji je bilo jasno, da ne sodi tja, da je videti poškodovan in izčrpan. Sprejet je bil utrujen in lačen, seveda ne čipiran ali kakorkoli drugače označen. Ko si je nekoliko opomogel, je dal jasno vedeti, da bivanja na toplem ni vajen, pretiranega ukvarjanja z njim pa tudi ne. Verjetno svoje starosti res ni dočakal v hiši, pred kaminom. Gal se je zdaj že navadil na novo rutino, vesel je družbe ljudi in je zjemno prijazen pes, ki bi z veseljem še nekaj svojih let prebil z nekom, ki bi mu bilo mar zanj. Ne išče več nekdanjega lastnika, vsaj ne za to, da bi se vrnil k njemu. Išče prostor pri dobrih ljudeh, išče mesto družinskega člana, družbo, tople božajoče roke in prijazne besede. Nikakor in pod nobenim pogojem ne išče nove verige, pa naj je še tako dolga.
Njegovo obnašanje in stanje žal po izkušnjah orišeta precej tipično slovensko zgodbo. Večji, minimalno vzdrževan samec, po izgledu podoben nemškemu ovčarju v vlogi čuvaja posestva, oziroma lajajoči alarm na verigi. Briketirana hrana mu je povzročala težave, za to trenutno v zavetišču vsak dan poskrbijo za primeren kuhan obrok zanj. Prav verjetno je, da njegova prehrana v preteklosti ni bila najbolj primerna in pretirano kakovostna. Na to nesrečno in vedno znova ponavljajočo se zgodbo je kazalo tudi nezanimanje lastnika za to, da bi ga našel. V upanju, da so sklepanja na podlagi izkušenj napačna in lastnik morda le nima dostopa do interneta ali pa morda le ne ve, kje bi ga iskal, je bilo polepljenih mnogo plakatov na širšem območju, kjer je bil najden. Objave za Gala so se zvrstile tudi na radijskih postajah, ki pokrivajo dobršen del Gorenjske. Zanj ni poklical nihče. Nihče, ki bi ga pogrešal in si želel dolgoletnega prijatelja nazaj, nihče, ki bi opazil, da pri sosedovih na dvorišču ni več psa, ki jih je z laježem pozdravljal zadnjih nekaj let. Nihče, kot da bi vsa ta leta preživel sam, na tistem polju, brez lastnika.
Napisala Vixi
Več o Galu |
ilustracije: Vixi