Spet je zunaj sneg. Spet je mraz. Ob takem času lansko leto se je v gozdu skupaj s prikupno malo kepico znašel Čips. Zima se je prevesila v pomlad, pomlad v poletje, prišla je jesen in spet- zima. In Čips je še vedno tu. Njegova prikupno malo sopotnico so kmalu našli dobri posvojitelji, Čips pa je ostal spregledan.
Odrasel, vodljiv, učljiv, zdrav… Drugih psov sicer ne mara, obožuje pa ljudi. In žogice. Kaj bi dal za žogico? Sedi, prostor, taco, skok v višino, glas in LUPČKA!
Ampak zato potrebuje nekoga, ki se bo z njim igral, ker tukaj jih je vseh skupaj preveč. Vsak dobi delček ljubezni, delček pozornosti in samo občasno igro, saj imajo prednost bolni in poškodovani. Ostali lahko svojo energijo sprostijo ob rednih dnevnih izpustih, kar pa seveda ni vse kar pes z veliko energije, prekipevajoč od zdravja, potrebuje. Čips potrebuje nekoga, ki ga bo lahko oboževal, ki ga bo poslušal in mu zaupal. Nekoga, ki ga bo vzgajal, imel za svojega prijatelja, sopotnika. Nekoga, ki mu je imeti psa izziv, ki se zaveda, da je za skupno pot potrebna obojestranska komunikacija in razumevanje. Čips je pripravljen poslušati, sodelovati in se učiti.
Tako kot mnogi drugi si Čips zasluži okusiti pravo življenje. Drugačno od prve možnosti, ki je bila poginiti izgubljen v gozdu, in tudi drugačno od druge, ki je biti eden izmed mnogih. Tako kot vsi ostali si tudi on zasluži čisto svojega človeka, čisto svojo skledo hrane, čisto svoj dom. Le da Čips na okus vsega tega čaka že zelo dolgo.
Napisala Petra
Več o Čipsu |
ilustracije: Vixi