Pozabljeni Luki. Mladi Luki iz Lukovice, občine, ki se ga je otepala kot nadležne muhe, mali, črni brkati cof, ki ga je nekdo uporabil za tarčo. Ja, prav ta Luki, ki je moral s svojo zgodbo na televizijo, da je občina poravnala tisto, karje dolžna poravnati, tisti Luki za čigar tačko smo skupaj zbirali denar, ta isti Luki, še vedno čaka na svojega posvojitelja. Lani novembra je bil sprejet v prenapolnjeno in finančno popolnoma izžeto zavetišče. Še eden tistih nikogaršnjih. Iz še ene tistih občin, ki ob ustanavljanju niso pomislile, da poleg denarja v žep sprejemajo tudi obveznosti, ki jih občinam nalaga zakon. Še en poškodovan. Še en črn. Še en...
Zlomljena tačka se je po posegu lepo zacelila in čeprav so izvidi popolnoma "b.p.", jo Luki še vedno med tekom občasno dvigne in teče po treh tačkah. Ob veterinarskem pregledu se je izkazalo tudi, da je poln metkov. Saj je menda jasno, da jih ni pojedel ali kakorkoli drugače prostovoljno sprejel v telo, ne? Misel na to, da ga je nekdo izbral za živo tarčo je prav fizično boleča. Luki namreč obožuje ljudi. Še vedno. Ko je ugotovil, da je moj vstop v ogrado namenjen prav njemu je najprej odplesal nekaj krogov in se komaj umiril dovolj, da mi ni med navdušenimi poljubi odgriznil še nosa. Če bi Luki izbiral pasmo zase, bi bil gotovo terier. Srce mi je omehčal že s svojo pojavo. Črn kot oglje, komaj do kolen visok in s srednje dolgo resasto dlako. Obraz ima tako prikupen, da bi ga človek kar gledal, če bi le bil pri miru več kot par sekund. Z migljanjem smrčka, migljajo še njegovi črni nagajivi brki, izpod frfruja pa vate zreta dve temni topli očesci. Ves čas si želi početi več stvari hkrati, pravzaprav ne ve kaj bi naredil prej, kako bi ti pokazal kaj vse zna, kaj vse ga zanima in prepričan je, da bi gotovo zanimalo tudi tebe. Mimogrede, v isti sapi dvigne nogo ob drevo, teče podražiti Minga, ki čemerno opazuje energičnega mulca, se vtakne v taco, ki jo Čips moli iz sosednjega boksa in že je nazaj z neusahljivo zalogo poljubov. Niti za trenutek ne pozabi da sem tam, čeprav je divjanje po od dežja razmočeni travi, nadvse vabljivo. Prvič se ob odhodu počutim tako, kot da se Luki sprašuje zakaj ga ne vzamem s sabo. Spremlja me tisti globok, pameten terierski pogled, ki nikakor ne razume, kaj je naredil narobe, da odhajam. In tako gleda prav vsakič.
Luki čaka pravega. Ni ravno primeren za prvega psa in ni primeren čisto za kogarkoli. Luki potrebuje nekoga, ki si svoj prosti čas želi preživljati s psom, se z njijm ukvarjati in z njim deliti večino dnevnih opravil. Tudi pri menjanju žarnice, bo Luki gotovo želel asisatirati in izkazovati svojo pripadnost. Rabil bo šolanje in nekoga, ki bo znal postaviti meje, krotiti njegovo živahno naravo in hkrati dovoliti, da Luki ostane to kar je - iskriv terier po duši. Išče nekoga, ki ga bo imel neizmerno rad kljub karakterju ali še raje, ravno zaradi njega.
Napisala Vixi
Več o Lukiju |
ilustracije: Vixi