Jump je prav to, kar pravi njegovo ime - poskočen.
K nam je prišel februarja, star približno pet mesecev, brez čipa in brez ovratnice. Kot že toliko pasjih duš prej tudi njega ni pogrešal in iskal nihče. Skoraj bolj verjetno je, da so ga sredi Vrhnike odložile štorklje, kot da bi svojega psa iskal nekdo, ki ga do petega meseca še ni utegnil čipirati, verjetno tudi cepiti po protokolu ne ali mu privoščiti ovratnice z imenom in kontaktom. Jump ima zdaj čip, je cepljen in kastriran. Tudi svojo ovratnico ima.
 
Kot sem že na začetku napisala, je Jump poosebitev besede 'skok'. Živahen je, poln energije in igriv. Takšen, kot je, išče aktivnega skrbnika, morda športnika ali samo nekoga, ki se mu zdi neskončno tekanje naokoli še bolj zabavno kot Jumpu. Užival bi v agilitiju, canicrossu ali pasjem frizbiju. Kakršnakoli zaposlitev mu je všeč, in če ni drugega, neutrudno teka sem in tja s palico ali igračo. Vmes se sicer za kratek čas ustavi, malce pogloda palico, prileti naokoli, da ti pritisne mimobežen moker poljub, in si vzame trenutek, da povoha okoli drevesa, a že naslednjo minuto zopet teka s palico v gobčku. Ta njegova živahnost pa ne pomeni, da ni priden, nasprotno, precej ubogljiv je in rad se uči. Tudi njegova sobotna sprehajalca ga opisujeta kot pridnega, radoživega, navihanega in polnega energije. Jump je prav prijetna družba na sprehodu.
 
Na pogled je prikupen in pravzaprav me čudi, da je še vedno v zavetišču. Res je, da ne mara mačk in bi ga bilo nesmiselno siliti v dom, kjer že prebiva mačka, a zanj ni poklical nihče – ne z mačko ne brez nje. Majhen je in svetlo rjave barve, ki malce vleče na rdečkasto. Glavico ima temnejšo in posebej ljubko, ki s poklapanimi kratkimi uhlji malce spominja na jazbečarsko, s sicer krajšim in bolj okroglim črnim smrčkom, a ga nosi lovskim pasmam podobno ponosno. Njegov pogled je poln zaupanja in naklonjenosti, hkrati pa odseva tisto otroško pričakovanje in vedrino. Prav to je Jump, pravzaprav še otrok, ki potrebuje ljubečega, skrbnega in odgovornega skrbnika, ki ga bo imel rad, se bo z njim učil in mu pomagal odrasti v prijetnega sopotnika za vrsto let skupnega druženja ob aktivnostih, ki bodo obema v veselje.
Če se je komu med prebiranjem zgodbe zazdelo, da bi bil Jump ravno pravi zanj, naj nikar ne odlaša, nobene potrebe namreč ni, da v zavetišču čaka do prvega rojstnega dne, preden bo našel čisto svoj dom. Prej ko bo našel pravega zase, prej se bo začela spletati tista posebna vez, ki jo vsi, ki smo kdaj imeli pasjega prijatelja, poznamo, vez, ki se usede v srce in traja dlje od skupnega življenja.
Napisala Vixi
Več o Jumpu |
ilustracije: Vixi