Shy je eden tistih nesrečnih kužkov, ki se jim rane navzven ne vidijo. Njegove rane so psihične. Bil je preplašen, kolikor je žival lahko, strah ga je bilo vsega, še najbolj pa palic - sem je prišteval tudi metlo. Najraje je kar mižal, verjetno si je mislil, da če on ne vidi strašne nevarnosti, ki mu preti, potem tudi strašna nevarnost ne vidi njega. Najhuje pri tem je, da to ni majhen kuža, ki ga stisneš v naročje in nekako prebrodiš hude trenutke, ampak velikan z nedolžno dušo mladička, ki je zaradi slabih izkušenj izgubil zaupanje v ljudi.
Potrebno je bilo kar nekaj časa, da so se njegove rane začele celiti in da je odkril veselje do življenja - ob izdatni pomoči dvonožnih in štirinožnih sostanovalcev. Njegov strah se je začel spreminjati v radovednost, ki je v njegovem primeru še kako zdrava. Postal je tudi "družbeno koristen" - pomagal je skrbeti za pasje mladiče, ki so ostali brez mame in jih je bilo potrebno hraniti po steklenički, za nagrado je hotel samo malo njihovega "kosila" - po dudi seveda. Prva igra z drugimi psi je bila za prisotne dvonožce neznansko smešno doživetje, saj Shy pravzaprav ni vedel, kaj bi. V napoto mu je bilo prav vse, še celo njegove noge. Od takrat naprej je šlo samo še na bolje.
Verjetno nikoli ne bo pozabil življenja, kakršnega je poznal pred prihodom v zavetišče, pa vendar je ponovno dobil zaupanje v ljudi. Ne od danes na jutri, temveč je to trajalo kar nekaj mesecev. In napočil je čas, ko je tudi on pripravljen na odhod v nov dom, k novemu skrbniku. Čeprav si ga zaradi njegove velikosti marsikdo predstavlja kot odličnega čuvaja, Shy potrebuje nekoga, ki bo čuval njega in ki ne bo dopustil, da bi se mu kdajkoli v življenju spet pripetilo kaj slabega. Pa še to: tisti, ki ga bo posvojil, naj v družinskem proračunu upošteva še strošek za nakup kakšnega kilograma jabolk tu in tam. Shy jih obožuje.
Napisala Katra S.
Več o Shyju |
ilustracije: Vixi