Ah, Rio. Krasni, bučasti Rio.
30. junija lani je bil sprejet v zavetišče, star približno pet tednov. Najden je bil garjast in zapuščen nekje v Kamniku. Takrat je bil v zavetišču že pravi pasji vrtec in skoraj ni bilo dneva, da se ne bi število zapuščenih mladičev še povečalo. Rio je takoj osvojil vsa horjulska srca. Kljub ogromnemu številu malih pasjih smrčkov in tačk je njegov smrček izstopal v množici in njegove pisane in prevelike tačke so podrle vse rekorde v ljubkosti. Z nežnim otožnim pogledom je mali knedel spravil na kolena prav vse, ne samo ženske, ki smo menda bolj dovzetne za to.
Njegovo odraščanje ni minevalo brez zapletov. Garje, ki jih je prinesel s seboj so bile prav kmalu ozdravljene, ravno tako se je ob zavzeti Polonini oskrbi uspešno prebil skozi udar parvo virusa. Rio je bil ves čas vzor pasjega mladiča - ne preglasen, sicer igriv, a ne tako zelo noro živahen kot drugi, bolj kot divjanje po dvorišču ga je pritegnilo neskončno čohljanje v enem izmed naročij. Žal se je pri ugotavljanju, ali je takšen po naravi ali ima morda kakšne težave, jeziček na tehtnici znova obrnil v prid težavam. Rio je veliko prehitro rasel in težave so se kar vrstile...
Vse to je sedaj za njim, zdrav je, kastriran in že nekaj časa več kot pripravljen na nov dom. Minilo je devet mesecev in zanj je bilo nekaj zanimanja, a je vse privlačil le njegov bullovski izgled. Rio je namreč res posebnež. Slikovit in razigran je kot karneval v Riu de Janeiru, njegov pogled pa seže globje v dušo, kot je globoka reka Rio Grande. Kljub bullovskemu miksu genov, ki mu dajejo izgled velikega bandita, je v resnici najnežnejša duša. Tega nisem napisala kar tako, Rio je RES nežna duša, občutljiv fant, temu primerno scrkljan, družaben, prilagodljiv in sproščen. Čeprav je v tem času Rio postal »grande«, je še vedno prepričan, da spada v naročje, v bližino srca. Za pozornost bi naredil prav vse in v pasji šoli bo nedvomno blestel, ker se je izkazal za zelo učljivega. Resno narobe se zdi, da je še vedno v zavetišču. Narobe se zdi, da je tam preživel poletje, božič in novo leto, da je tam doživel odhod vseh svojih vrstnikov v nove domove, svoj prvi sneg in vsi srčno upamo, da ne bo tam doživel tudi svojega prvega rojstnega dne, ki se nezadržno bliža. Ne glede na to, kako zelo ga bomo pogrešali, je škoda je prav vsakega trenutka, ki ga njegov novi skrbnik ne preživi z njim. Ravno pravi čas je še, da nadoknadita zamujeno in začneta skupno pot, da dobi tisto individualno pozornost, ki si jo zasluži. V Horjulu se že kopiči nov vrtec, Rio pa ga je že prerastel in je zrel za pravo šolo, za družino, za življenje.
Morda vašega družinskega albuma nikoli ne bodo krasile živo pisane slike s karnevala v Braziliji in morda ne boste nikoli pomočili prsta v eno najdaljših severnoameriških rek, že to pomlad pa lahko v vaš album nalepite fotografijo Ria, ki lovi pikapolonice na bližnjem travniku in občutite toplino nežne pasje šape v svoji dlani. Priznajte, da vam misel na ta prizor izvabi nasmeh na obraz. Verjemite, vsi karnevali sveta ne bodo nikoli tako pisani, tako veličastni in brezmejni, kot je pasja ljubezen.
Napisala Vixi
Več o Riu |
ilustracije: Vixi