Goldi je bila najdena na Vrhniki, ko je tavala s pretesno zategnjeno ovratnico in kosom blaga okoli vratu. Čitalnik je zaznal čip, a se je izkazalo, da je na čipu kup zmedenih podatkov. Vpisan je bil namreč samec dalmatinec, ki naj bi bil s čisto drugega konca Slovenije. Goldi je bila v nezavidljivem stanju, seski so kazali na to, da je najverjetneje pred kratkim imela mladiče, pogled v zobovje je odkril katastrofo, opazili smo, da tudi zelo slabo vidi. Tudi cepljena ni bila že zelo dolgo. Z vpisanimi podatki si nismo mogli prav nič pomagati, poizvedovanje na VURS-u pa je pokazalo, da je bila od vzreditelja prodana nekomu na en konec, pa od tam spet drugemu na drugi konec ... Lastnika kljub pozivom ni bilo na spregled, prav kmalu pa je bila pojasnjena tudi Goldijina preteklost. Zahvaljujoč članici na spletnem forumu smo na podlagi prijavnih papirjev za razstavo izvedeli, da je Goldijino rodovniško ime Heart of Gold Pantheraunica. Goldi je (bila) razstavna in vzrejna psička, ki je nekomu odslužila svoje in je ni potreboval več. Vso mladost je hodila po svetu po razstavah, osvajala stopničke in kotila mladiče. Nič od tega ni počela zase, zdaj pa naj bi se znašla, kakor ve in zna, sama, na mrazu.
 
V zavetišču ji je bila takoj namenjena vsa potrebna oskrba in namestitev na toplo. Na zobeh je bil opravljen večji poseg, saj so bili v res obupnem stanju, bila je tudi sterilizirana, njena 'služba' kotenja pa s tem končana. Zdaj bo lahko uživala zasluženi pokoj, le še svoj prostor pod soncem potrebuje. Goldi je čudovita psička, lepo grajena in v odlični kondiciji. Je bela s prav posebnim vzorcem rjavih pik. Ima nežen in prijeten karakter. Sprva se odzove nekoliko plašno in zadržano. Ko me je prvič videla, je do mene stopila ubogljivo, povohala roko, ki sem ji jo ponudila, se za hip naslonila nanjo in se ritensko umaknila nazaj v svoj boks, na svoj prostor. Seveda, ta prostorček je ves njen svet, vse življenje obiskovanja razstav ji je pustilo ta pečat, boks je njen dom, njena postelja, v njem se počuti varno. Videti je, da je nekomu pomenila točno samo to - razstavni artikel.
Malce pozneje sva se srečali v ograjenem izpustu in veselje jo je bilo gledati. Dva meseca v zavetišču sta ji koristila, naj se to še tako čudno sliši. S Tedijem se je razigrano podila sem ter tja in nikjer ni bilo opaziti uniformirane preteklosti in, predvidevam, nič lepih zadnjih nekaj let življenja. Sicer je v vsakem trenutku pripravljena na vrnitev na toplo, a videti je bilo, da v tekanju in poskakovanju resnično uživa. V prvem trenutku se je še vedno raje umaknila in mi ni prišla prav blizu, že po nekaj minutah pa sva bili prav dobri prijateljici. Po vsakem krogu je naredila postanek tudi pri meni in se pustila božati ter občudovati, na moje veliko veselje pa je tudi njen rep migljal vsakič močneje in vsakič bolj sproščeno. Preden je šla nazaj v hišo počivat v svoje zatočišče, mi je dovolila, da sem jo objela, in mi pritisnila sramežljiv poljubček.
 
Nekako zaskeli tak nežen in zaupljiv poljub. Kot bi hotela reči, da ve, da bo vse v redu. Da ve, da ji iščemo dom, kjer bo končno zares doma in bo lahko samo še brezskrbna psička, ki jo bodo vsi imeli radi samo za to, ker je ob njih. Strašna je misel, da bi jo v tem lahko razočarali. Ne bi razumela, če bi ji skušala povedati, kako težko je ljudem v nekaj stavkih povedati, kar sem začutila jaz v tistem trenutku. Bi razumeli, če bi to opisala kot nasmeh skozi solze? Ko si neizmerno vesel nečesa, njenega življenja, polnega sproščenega teka, hkrati pa te je na smrt strah, strah, da je nihče ne bo hotel. Njen upanja poln pogled se prav v ničemer ne razlikuje od pogleda tri mesece starega zapuščenega mladička, morda je le bolj globok, bolj zrel. In ne glede na vse ni nikoli očitajoč. Nikoli.
Napisala Vixi
Več o Goldi |
ilustracije: Vixi