V zavetišče smo pred kratkim sprejeli tri v gozdu zavržene male mopske. Kužki meseca bodo iz drugačnega razloga, kot je to običajno. Običajno kuža meseca postane tisti, za katerega že (pre)dolgo iščemo nov dom; za mopse se seveda ni bati, da ga ne bi dobili v rekordno hitrem času.
Že večkrat doživeto se je dogodilo tudi tokrat. Vselej, ko imamo koga, ki je očem všečen ali celo podoben kateri od atraktivnih, modernih in kar je še takega pasem, se usujejo klici, maili, zasebna sporočila in še kaj. V njih mi ljudje razkrivajo svoje življenjepise in ostalo, kar za eventuelno dobro skrbništvo sploh ni pomembno. Vsak sebe vidi takrat kot najboljšega možnega posvojitelja. Mopsek bi po njihovih zagotovilih (gospa, verjemite mi!!!) dobil najbolj topel, najbolj ljubeč in najbolj sploh in oh dom na celem svetu in morda še širše. Običajno že vrsto let iščejo ali pa si zelo želijo prav mopsa in prav eden od teh, ki je pristal v zavetišču, jim je naravnost usojen. Oziroma so se vanj naravnost nesmrtno zaljubili po fotografiji.
Saj ne morem verjeti, ampak je res. Morebitna prepreka na poti k tej čisti ljubezni in združenju z usodnim mopskom sem seveda le jaz. Če se to zgodi (samo trije so!), se usujejo kletvice, oriše se osebnost vodje zavetišča in še dobro, da me kdo kje ne počaka v temi s kakšnim kolom v roki.
Tile trije bodo od nas odšli s kopijo podpisane posvojitvene pogodbe. Prišli jih bomo pogledat, zahtevali bomo izpolnjevanje pogojev. Tako kot za vse ostale. Kontrola bo najbrž še večja – zavoljo vseh tistih, ki niso tako ali pa sploh niso usodni za nikogar. Nihče se nesmrtno ne zaljubi v njihove fotografije in nihče jih niti opazi ne. Zanimivo, a ni?
Napisala Polona S.
Več o treh mopskih |
ilustracije: Vixi