Ko je bil najden, je bil izjemno plašen. Bežal je pred ljudmi in dolgo si ni pustil blizu. Najditeljici sta potrebovali več dni, da sta mu lahko prišli bliže in šele takrat sta spoznali, da nima zadnje levo noge! Rana, malo nad kolenom, ni krvavela, pregled pa je pokazal, da je poškodba stara vsaj nekaj dni, morda teden ali celo dva in da gre za čist, gladek rez.... nekaj, kar je verjetno s pravim pripomočkom sposobna narediti le človeška roka.

Kuža je na srečo prišel v našo oskrbo, kjer smo boleča razmišljanja in ugibanja, kdo, s čim, ZAKAJ?? potisnili stran, skrili v podzavest. Naša naloga je bila, da kužku oskrbimo rano, ga okrepimo, poredimo (bil je suh ko "pajek") in prepričamo, da je življenje lepo.

Zdi se nemogoče, da bi nekdo lahko kužka zamenjal za deblo in ga malo obtesal s sekiro, pa vendar je tako. Samo da to še zdaleč ni bilo nenamerno, temveč se je nekdo prav potrudil. Njegove poškodbe so bile tako hude, da so se mnogi spraševali, kako to, da sploh še živi, nekateri pa celotni zgodbi niso mogli verjeti in so mislili, da je izmišljena. Včasih je res težko doumeti, kako zloben in neizprosen je lahko človek, in koliko energije in kreativnosti je pripravljen porabiti za povzročanje škode in bolečine drugim ljudem ali živalim. In res je verjetno lažje verjeti, da je vse skupaj - rane in kuža - izmišljeno, grda laž, kot pogledati v oči kruti resnici. Pa vendar je vse še kako res.

Ninku je "nekdo" namerno s sekiro odbil polovico lopatice in ga pustil, da se je znašel po svoje. Dokler seveda niso Ninku, kot že toliko živalim do sedaj, priskočili na pomoč ljudje, ki jih takšno trpljenje ne pusti neprizadetih. Kot že tolikokrat se je tudi pri Ninku zaradi njegovih grozljivih poškodb najprej zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo zanj bolje - kužka odrešiti in ga evtanazirati ali ga nekako operirati in mu omogočiti dostojno življenje.

Cenjene bralce spletne strani opozarjamo, da je nekaj fotografij v nadaljevanju te zgodbe zelo nazornih in morda niso za tiste s slabimi želodci. Ker pa so kljub temu njen sestavni del, jih ne moremo izvzeti. Hvala za razumevanje.

...ali »Kakšna je cena svobode«...

Najden je bil v drugi polovici meseca oktobra 2005 v centru Ljubljane, kamor se je zapuščen in povsem sam samcat zatekel v klet stanovanjskega bloka. Tamkajšnji stanovalci so mu v kleti pripravili ležišče in prinesli hrano in ob tem opazili, da je muc hudo poškodovan. Hitro je bil prepeljan na kliniko, kjer je bilo ugotovljeno, da je velika oteklina na levi strani pod gobčkom, ki je bila pravzaprav velika odprta rana, ogromen "absces", ves zagnojen in boleč. Predvidevamo lahko, da je to posledica pasjega ugriza, na kar je kazalo še nekaj manjših, a zaceljenih ranic po telesu.

Konec leta 2005 nam je Božiček med drugim prinesel tudi mačkona, ki so mu bile dobesedno štete zadnje ure na tem svetu...

Povsem obnemoglega so ga le dober teden pred koncem leta našli trije mladoletniki, ko se je skrival med nekimi kantami za smeti, bežati sploh ni mogel več. Vedno nas vzradosti, ko nekdo pokaže skrb za kakšno brezdomno žival, če pa kaj takega doživimo s strani odraščajoče mladine, ki je nemalokrat zaradi svoje domnevne brezbrižnosti deležna precejšnih kritik, pa se nam zazdi, da na tem svetu upanje vendarle še obstaja.

Nikoli si ne bi mislila, da mi bo tako ubogo malo mačje bitje kar čez noč obrnilo svet na glavo! Moj kinološki, to je PASJI svet, namreč....

Njena zgodba se začne v začetku meseca junija leta 2004, ko je bila stara cca 5-6 tednov najdena v Ljubljani v dobesedno zadnjih zdihljajih: imela je hudo obliko okužbe zgornjih dihalnih poti, bila je prestradana do kosti, podhlajena in polna črvov, ki so lezli po njenem negibnem teleščku.... Ko sem jo videla na dan najdbe v zavetišču, sem bila prepričana, da revca ne živi več.