Adolf

Veseli december 2014 je Adolfu prinesel obisk inšpektorice. Še dobro, da ste prišli, smo tako ali tako hoteli podreti pesjak, pa res nimamo kam s psom, so bile besede "skrbnikov", ki jih glede na razmere, v katerih je Adolf bival in stanje v katerem je bil, niti ne moremo tako imenovati. Shiran do kosti, s štrlečimi rebri in posrečenimi, kratkimi tačkami je Adolf prišel v zavetišče Horjul. Tudi po mnogih letih dela z zapuščenimi živalmi si je težko predstavljati, da skrbik ne zagotovi svoji živali tako osnovnih stvari, kot sta hrana in voda.

Pri Adolfu je tudi to dvoje dobilo povsem novo dimenzijo. Prve tri dni je pil neprestano in spil neznanske količine vode. Tudi pojedel je vse, kar smo mu ponudili, vendar je vodo prvih nekaj dni izbiral pred hrano. Bili smo prepričani, da je s psom nekaj zelo hudo narobe. Bolezen, okvara ledvic je bilo prvo, kar nam je prišlo na misel. Temeljit veterinarski pregled krvi je pokazal, da s psom in njegovimi organi ni prav nič narobe. Veselje ob rezultatu se je mešalo z ogorčenjem in začudenjem, kakšno velikansko žejo je moral preživljati Adolf. Po nekaj dneh se je stanje umirilo. Pil je normalno in bil neprestano lačen. Kljub razmeram in pomanjkanju v katerem je živel, je bil ves čas neverjetno vesel in prijazen kuža. Agresije ni pokazal niti pri hranjenju, čeprav bi mu le-to stežka zamerili. Hitro je napredoval in udrtine na sencih in rebrih so kmalu postale preteklost. 

V zavetišču se je s svojo veselo naravo prikupil vsem, potihem pa nas je vseeno skrbelo. Bil je odrasel, lovski kuža in ne mala bela kosmata kepa dlake. Koliko časa bo iskal dom ... Ga bo sploh našel ali bo še eden od tistih, ki ostajajo spregledani in kmalu pozabljeni.  A včasih se tudi odraslemu, rjavemu psu nasmehne sreča in ga opazi pravi. Adolf je odšel praktično takoj, ko si je fizično opomogel ter prestal kastracijo, cepljenja in ostale pomembne stvari, ki pritičejo poštenemu horjulčku. Še preden smo lahko na zavetiških tleh napravili kako prikupno novo fotografijo postavnega manekena brez zaščitnega ovratnika, nam je že pomahal v slovo.

Njegovi novi skrbniki so zapisali: "Čudovit kuža je in ravno prav igriv, zelo je prijazen. Lačen pa non-stop."

Kako tudi ne, saj mora nadoknaditi za leta nazaj. Sedaj ima čudovito družino, polno skledo, mehko posteljo in ljubezen.  Za vedno.

Ada

Več informacij