Skoraj rumena je tale njena oranžna barva, zraven pa še prava merica bele in črne. Krasna, mlada, zdrava trikolorka je bila breja zajeta na lokaciji, kamor je ni možno vrniti. Tako preživlja v zavetišču svojo pomlad in dobesedno kraljuje, saj ima zelo izostreno mnenje, kaj ji ustreza in kaj ne. Tako izostreno, kakor so ostri njeni damski krempeljci, ki jih z veseljem pokaže in uporabi, kadar se ji zdi, da so grobo kršene predvsem njene pravice. Taprava mačka, torej. Ne moreš, da si je ne bi zaželel kje v svoji bližini. In bližino ima rada tudi ona.
Ampak le, če je to človeška bližina, mačje ne mara, kar ji, kadar jo Sonce obsije s prave strani, skoraj na čelu piše. Sicer pa vljudna, nevsiljiva in mirna. Rada se poigra s kakšno igračko, tudi na plezalnik spleza in čaka, kdaj jo pride kakšen od njenih človeških podložnikov počohat. Ampak samo počohat. V kolikor ima podložnik v roki ampulo proti zajedalcem, tableto ali bohnedaj injekcijo, se ta poosebljena nežnost v hipu spremeni v malega risa. Izziv, torej.
 
No, potem so pa tukaj še njene pege na nosku. O teh pegah in njenem nosku bi človek mimogrede spesnil kakšno pesmico. Recimo o tem, kako so take pegice znak modrosti in prefinjenosti in brez dvoma čuvajo neko posebno, nikoli razkrito mačjo skrivnost iz daljnje preteklosti. Kar malo te uročijo, priznam.
Kako naprej? V zavetišču bo zanjo še naprej poskrbljeno kot je treba, ampak dejstvo je, da bi se bolje počutila v nekem toplem človeškem naročju, kjer bi se nemoteno lahko prepuščala crkljanju in udobju. Kjer bi imela mir.
 
Internet ima krasno zmogljivost poslati tole njeno kratko predstavitev na mnogo različnih koncev, do mnogo različnih ljudi. Zagotovo je med njimi nekdo, ki se je odločil, da bo v svoje življenje spustil eno prijazno mačjo dušico. Tako mlado, pisano, po možnosti s pegastim nosom in rahlo vzvišenim pogledom na svet okoli sebe. Bravo.
Sankis je taka mačica.
Napisala Katarina Wallas
 Več o Sankis
|
ilustracije: Vixi